Piše: dr. Drago Papler
Vsak letni čas in vsako življenjsko obdobje človeka je zaznamovano s svojim pomenom in delom. V neki meri, predvsem pa v zavesti je tudi današnji čas ohranil vrednote in tradicijo prednikov, ali pa jih prilagodil novim razmeram.
Prazniki, prelomnice obdobij, so razvrščeni v koledarskem letu kot darilo ob vmesnem trdem delu. Vse podrejam temu pričakovanju, cilju, dogodku in prelomnici do katere je potrebno postoriti to ali ono, da lahko zaključim neko obdobje, čas ter se lahko ozrem nazaj in zrem naprej.
Spoznanje je največje bogastvo za življenje. Optimist vedno najde izhod, življenjsko izkušnjo in nauk za bodočnost. Ta šola je včasih draga, pa vendarle potrebna pri odstiranju novih pogledov. Vredno je spoznati in odkriti misel in smisel doživetega in prihajajočega.
Nehal se bom obremenjevati in si nalagati delo. To je bil samo beg iz realnosti, v svoj skriti svet, namesto soočenje z resnico. Prevečkrat sem bil naiven sanjač in nasedal na prazne lepe besede.
Kasneje se je izkazalo, da so bila prejeta prijazna sporočila le pesek v oči pred drugačnimi, usodnimi potezami. Sprva so delovale prefinjeno, potem pa vse bolj grobo in nesramno kot svet mask in lažnivega blišča.
Počutil sem se kot ptič s prirezanimi perutmi. Nemočen vplivati na potek dogodkov. Sled je bila močno čustvena, čeprav sem še ne dolgo tega veljal za trdosrčneža. Mineva leto, ko sem dobil prvi življenjski udarec, letos drugega. Čutim potrebo, da se iskreno izpovem. Močna vez odstira vse skrivnosti.
Hočem biti drugačen. Analiziral sem se. Začel sem se spreminjati in obračati navznoter. Iz realista vse več dajem na duhovne stvari, ali pa se vsaj zatekam tja. Beg pred usodnimi dnevi. Počasi zavestno spreminjam svoje poglede, obnašanje. Nekatere stvari pa bodo v meni ostala takšne kot sem jih prinesel na svet v dedni zasnovi.
Odločen sem, da hočem biti odkrit, neposreden! Kar naenkrat sem začutil zanimiv trikotnik, magnetne silnice, ki so vlekle v to in ono smer. Poskus razumeti samega sebe in druge, odstreti zapletene notranje skrivnosti ter popustiti zavore, so zame nova odkrivanja na najdaljši in najverjetneje nikoli dokončani poti. Poti življenja. Veliko stranpoti in trenutnih bližnjic ali pa smeri naokrog vodi v tem labirintu življenja.
Čutim solze v očeh. Kitajski pregovor pravi: Naj bo ptič še tako droban, žolč in srce ima. Jokam. Ne jokam velikokrat. So pa stvari, ki me presunejo. Življenje me je naučilo že marsikaj, pa vendarle še ne dosti. Veliko stvari se je zgrnilo name … Bom prebolel, ali obupal. Ne vem. Ali pa utvara pogledati resnici v oči. Podira se mi svet v katerega sem vlagal, upal, verjel kot hišice iz kart. Kot kaže se bo potrebno posloviti, na poti življenja pa najti novo smer, izziv …
Pomirjen sem šele, ko se nekomu zaupam. Verniku je to duhovnik, poetu pesem, meni pisanje… Odločil sem se, da razodenem moje travme, ki sem jih spisal zato, da sem se s tem tolažil. Tisti trenutek mi je odleglo, ko sem breme preložil na papir. Tavam. Ura je pozna. Misli se mi zgubljajo. Kinknem. Pa spet pišem, pa spet zaspim. Ko hočem nekaj napisati, vztrajam. Sem pač nor. Kot oni dan, ko sem pisal do štirih zjutraj, potem pa sem spal dve uri in že je bilo potrebno pognati delovno kolesje. Zatekam se k računalniku. Še veliko misli, spominov, stvari, ki bi jih rad razodel prihaja na plan, moj um pa je utrujen. Ne morem več. Kar je zapisano, je zapisano, kar še ni, bo mogoče kdaj drugič. Morda. Ali pa tudi ne. Ali ima sploh kakšen smisel?
Težka je odločitev za razmejitev, da potegneš črto mejnico, rez. Krik z morske obale, v zraku na elastični vrvi bunggee jumpinga ali pa pri padanju z letala je bilo samo zunanje znamenje opravka s preteklostjo. Dajem si duška kot moralni zmagovalec, kajti presegam sebe, izzive. Mogoče je to tudi preseganje strahu ali pa bolečine, ki jo nosim v sebi, v podzvesti … Ta bo s časom minila, izginila pa nikoli!
Narava mi je vodnica, družina mi je v oporo. Ko opravim s preteklostjo, se bo megla odstrla vedno bolj in pokazala se bo bolj svetla, jasna in čista prihodnost. Pri tem mi je podpora najbližjih družine še kako pomembna. Stojijo mi vsakodnevno ob strani in z dejanji omogočajo, da delujem na svoji poti. Včasih se kar premalo zavedam te žrtve in vzpodbude, ki mi jo namenjajo.
