Piše: dr. Drago Papler
Bohinj sodi v ožje območje Triglavskega narodnega parka. Nad jezerom se vzpenjajo Spodnje Bohinjske gore kot nekakšen ščit triglavskega pogorja z očakom Triglavom kot krono Julijcev. Dolina Sedmerih Triglavskih jezer je kot naravni vodni rezervoar, ki se akumulira v jezerskih kotanjah vzdolž gorske pokrajine do Komne. Voda ponikne in na dan privre v mogočnem skalovju Komarče. Čarobni pogled me navdaja, ko se oziram nad polkrožno zaokroženimi gorskimi stenami Komarče, ki so zložene v skladih skalnih masivov. Velika je bila moč vodne sile, da si je izdolbla pot iz podzemne jame in privrela na dan iz stene z izvirom Savice. Od ustja se v dvojnem slapu meče navzdol v globino. Slikovit slap se po prostem padu z bučanjem svoje moči ustavlja v široki kotanji razpenjenega kotla in naprej razliva v skalno korito proti Ukancu. Šumečo padajočo vodo Savice doživljam kot neusahljiv srebrni studenec življenja. V prispodobi slap pojmujem kot dragocen dragulj, ki dopolnjuje čudovito podobo gorske pokrajine. Voda je s svojo izjemno močjo nasula gmote grušča februarja 1998, tako da sem se lahko povzpel na višjo lego. Slap v steni me je navdihoval v vsej svoji veličini in v objektiv fotoaparata sem ujel krasen motiv, ki je dobil posebno mesto v prvem ciklusu fotografske razstave »Impresije sopotij ‘ 99«.
Savica privlači občudovalce, ki si ogledujejo znamenitost, ki jo je ustvarila narava skozi obdobja.
Dr. France Prešeren je postavil k Savici svojo znamenito pesnitev Krst pri Savici in tako za vse večne čase poveličal eno naših najlepših naravnih lepot. S pravo romantično zanesenostjo je ob premaganem Črtomirju doživljal skoraj poosebljeno divjanje vode, kot primerjavo z mladostnim kipenjem …
Slap Savica daje simbolen pečat bohinjski pokrajini. Savica je nekako tudi zaščitni znak bohinjskega turizma in gorenjske elektroenergetike. Pojavlja se na ovitkih map, še bolj pa je občutena v zavesti ljudi, ki so povezani z elektrifikacijo bohinjskega kota.
Savica ni le turistična znamenitost in voda naravna dobrina, ampak tudi energetski potencial, ki so se ga zavedali že naši predhodniki in ga prvič preizkusili leta 1916, ko so zgradili prvo vojaško elektrarno za potrebe oskrbovanja zaledja 1. svetovne vojne in leta 1949, ko je bila zgrajena hidroelektrarna Savica, kot prvi elektrarniški objekt po drugi svetovni vojni v Sloveniji in v takratni novi državi Jugoslaviji. Tik pod slapom je del vode zajet za hidroelektrarno Savica, ki odteka po izdolbljenem rovu v steni Komarče in cevovodu do hidroelektrarne v Ukancu.
Savica odteka v Bohinjsko jezero, iz njega pa teče kot reka Sava Bohinjka. Pri Radovljici se levi pritok Sava Dolinka in desni pritok Sava Bohinjka, združita v mogočno reko Savo.
Savica me je privlačila in njeno zgodbo sem raziskoval in opisal v podlistku Stoletje elektrike v 13. nadaljevanjih elektrarniške kronike. Zaključek serije je sovpadal s slovesno prireditvijo ob končani prenovi HE Savica 24. septembra 2001 v Ukancu in izidom prve zloženke Hidroelektrarna Savica 1916–1949–2001, ki sem jo posvetil prednikom za bodoče rodove. Ponatisnjena je bila ob proizvodnem jubileju 1. milijarde kWh ekološko čiste električne energije, 27. maja 2007 in ob odprtju dokumentarno-fotografske razstave Hidroelektrarna Savica 60 let v Galeriji Elektra v Kranju, 18. februarja 2010. Preko poletja 2010 je gostovala v domačem Bohinju.
