Založba Kreslin, 2023
Piše: Matej Krajnc
Morda bolje: nova izdaja na vinilu. Ptič sodi med najvidnejše Kreslinove solistične albume in ni čudno, da se je odločil, da prav to ploščo ponudi tudi na vinilki. Nastal je v obdobju po plošči Nekega jutra, ki se zdani, ki je Kreslina iz naročja Beltinške bande in ljudskih napevov povrnil v avtorski šanson z zvesto spremljavo pokojnega Tomasa. Vmes sta bili še Pikapolonica in Muzika, zbirka najrazličnejših godb, ki je Kreslina postavila na svetovni zemljevid interpreta in (pre)oblikovalca izročil, čeprav pri ljudeh ni tako resonirala kot prejšnje plošče. Ptič pa stoji na začetku niza, ki traja še dandanes in na tej poti srečamo Generacijo, Cesto, Drevored … Vsaka od teh plošč bi si seveda zaslužila vinilno obliko, tudi že omenjena Nekega jutra, ko se zdani, kjer je Kreslin glasno povedal, da je zlasti avtor, ki se ne pusti vkalupiti v noben predal, kamor ustvarjalce tako rada zapira takšna ali drugačna glasbena ali literarna zgodovina/teorija. Ko je izšel Ptič, Kreslin še ni bil član Društva pisateljev, je pa bil na tej poti in Venci niso bili tako daleč stran.
Enajst pesmi prinaša nekatere vrhunce Kreslinovega panonskega baladnega pisanja, med drugim naslovno pesem, Preko Mure, preko Drave in Tam v meglicah nad mursko vodo, poleg tega pa slišimo zdaj že ponarodele avtorske hibride med rockom, folkom in domačimi ljudskimi temami, denimo Dekle moje, ki črpa tako iz tukajšnje narodove zakladnice kot iz izročila ameriške roots muzike (Baby Let Me Follow You Down). Kreslin je to povezal v učinkovit avtorski pušeljc in ustvaril eno svojih najprepoznavnejših pesmi. Odpiram okno in Lahko bi zletela sta še dve pesmi v poprockovski maniri, ki sta našli in obdržali prostor tako na radijskih valovih kot v koncertnem repertoarju. In potem na koncu strani A slišimo Prešernovo Vrbo, ki je v Kreslinovi interpretaciji postala in ostala ena izmed redkih zares ponarodelih Prešernovih uglasbitev in jo tudi mladina z veseljem prepeva, in to v različnih koncertnih okoljih, najbolj razveseljivo je najbrž, da se je to dogajalo v klubskih okoljih – teh zdaj skorajda ni več, pesmi pa ostajajo.
Medtem ko barve ljudske pesmi zastopa še pesem Mladi Marko, je To pri nas ni možno angažirana pesem, ki konkretno prenese v splošno, zlasti kar zadeva mentaliteto ljudstva; dandanes, ko kolektivno nezadržno umira, je zanimivo poslušati pesem, ki je bila objavljena leta 2000, pa ugotavljati, kje smo in kje nismo skoraj četrt stoletja pozneje. V nebesa se pri nas ne hodi. A vendarle: “Sami naši smo zbrani, vsak vsakega pozna, roka roki natoči, najlepše je doma.” To je vas – morda zato? In kaj, če Kreslin ošine tudi zapečkarsko izročilo, ki nas zgodovinsko veže na domača ognjišča, matere in dede, ali se kje vmes prikaže tudi kozmopolitanec, ki mu ni problem počutiti se enako doma v slovenski vasi ali sredi Londona? No, pesmi so tu zato, da lahko o tem razmišljamo.
Na koncu Le še enkrat mi zapoj kot skrajšani Ptič z inštrumentalno priredbo Jureta Hübscherja, posneta v Juretovi dnevni – lep zapik in konceptualni krog glede na začetni Uvod. Vseh 44 in 50 sekund. Nekoč so stari rokenroli trajali zgolj minuto dlje.
