Piše: Matej Krajnc
ZKP RTVS 2019
Srečanja z Vladom Kreslinom v Cankarjevem domu so zdaj, po več desetletjih, postala del naše nacionalne zavesti – decembra bi bržčas nekaj manjkalo, če bi ne bilo plakatov, ki nas vabijo na druženje z njim, Beltinško bando, Malimi bogovi in drugimi izbranimi gosti. Med stalnicami je tudi Kreslinov oče Milan, tisti, ki je svojčas prinesel črno kitaro (slavna pesem je izšla leta 1987 na kaseti Vlado Kreslin, ZKP RTVL), in ki je lani izdal tudi solistično ploščo. Kreslin je izdatno retrospektivo koncertov v Cankarju z videogradivom izdal že leta 2005 na dvojni plošči z DVDjem Koncert (Založba Kreslin), a po več kot desetletju je čas, da slišimo, kako Kreslinov Cankar s plošče zadoni zdaj, v času, ko je plošča kot medij vse bolj butična reč, koncerti pa v luči vse bolj razčlovečenega in apatičnega sveta dragoceni trenutki druženj s pesmijo.
Medtem ko je bil že omenjeni koncertni trojček iz 2005 pregled koncertnih let, tokratna dvojna plošča z naslovom, ki namiguje na stare narodne običaje (nekako tako, kot smo zapisali že v uvodnem stavku) in ki je zdaj na voljo tudi na vinilu, beleži en sam koncert; tisti, ki se je zgodil 6. decembra 2018 v slovenskem hramu kulture in ki poleg prereza uspešnic prinaša tudi več presenečenj. Kreslin, kot dobro vemo, seveda ni zgolj čuvaj prekmurskega glasbenega ognja, pač pa tudi poznavalec zgodovine svetovne (popularne) glasbe, vrste ljudskih godb in drugih biserčkov, ki se skrivajo pod gladino. Precej tega najdete že na plošči Muzika (Založba Kreslin 1998), v naslednjih letih pa je svoja vedenja, poznanstva in sodelovanja z najrazličnejšimi svetovnimi glasbenimi imeni še širil in dopolnjeval. Na pričujočem koncertu se je kot osrednja tuja gostja zasedbi pridružila irska pevka Mary Coughlan in s Kreslinom najprej zapela Meet Me Where They Play The Blues, jazzovsko popevko, ki sta jo med drugim izvajala Jack Teagarden in Maria Muldaur, v izvedbi Mary Coughlan pa jo morda poznate z njenega prvenca (1985). Gostja je nato zapela balado Love Will Tear Us Apart (Joy Division), nakar z Vladom še simpatično različico Dylanove pesmi Don’t Think Twice It’s All Right in riteminbluesovsko uspešnico Ette James I’d Rather Go Blind. Po dveh pesmih, ki ju je protagonist zaigral s svojo stalno zasedbo Mali bogovi (med drugim slišimo sodobni standard Namesto koga roža cveti, ki poleg znamenite Višine tudi zaradi ponarodelosti ponavadi tvori emocionalno jedro Kreslinovih koncertov) se je gostja vrnila za izvedbo Gloomy Sunday, pesmi, ki jo poznajo po vsem svetu, v jazzovskem in mainstreamovskem svetu najbolj bržčas v pretresljivi izvedbi Billie Holiday (1941), pri nas pa z naslovom Bela nedelja, ki je našla prostor na Kreslinovi plošči Spominčice; s tem albumom je leta 1992 postavil temelje umetniškemu in komercialnemu preporodu ljudskih in svetovnih godb pri nas. Pesem Gloomy Sunday Wikipedija opredeljuje kot “madžarsko samomorilsko pesem”, gre pa za ponarodelo melodijo avtorja Rezsa Seressa iz leta 1933. Še pred Billie Holiday jo je med širše poslušalstvo ponesel Mr. Deep River, Paul Robeson.
Vendarle pa koncert kljub mnogim stalnicam na repertoarju (Lili Marlen, Daj mi Micka peneze nazaj, Cesta, Preko Mure, preko Drave) ob spremljavi Bogov in Bande ne prinaša zgolj prereza tega, kar od Kreslina najbolj poznamo, ampak predstavi tudi poglavja, ki so novejša in na tej plošči dokončno vstopajo v kanon; tu ne gre zgolj za igranje, pač pa tudi za monologe, pripovedi, mnoge anekdote, povezane tako z znamenito črno kitaro (s Kreslinom jo, mimogrede, tokrat izvede Samo Budna) kot z novejšim poglavjem Kreslinovega ustvarjanja, pesniško zbirko Zakartana ura (2018), kjer zgodbo o uri, duhovito opisano v knjigi, pove oče Milan. Taki in podobni intermezzi dajo vedeti, da gre na odru tudi za interdisciplinarno dogajanje, druženje literature z glasbo (in, naposled, s pripovedjo), kar je že dolgo Kreslinova značilnost, kot član stanovskega društva pa je zdaj legalno in legitimno zapisan med samospevce, kot je pesnike/glasbenike imenoval Tomaž Pengov. Kreslin je v svoji pestri karieri med drugim pel tudi besedila Milana Jesiha, a svojo literaturo že od knjige Venci, v kateri je leta 2006 z domišljenimi prostimi verzi nanizal zgodbe Beltinške bande, brezkompromisno veže s koncertno in siceršnjo glasbeno dejavnostjo. Zato je pričujoči album tudi tozadevni dokument.
Tistim, ki ste Kreslinovanje dobili na vinilu, se bo ob zvoku s formata, ki ni pravzaprav nikoli zares odšel, le zdelo se je tako, Kreslinovo popotovanje po cesti do reke ali ob reki do ceste, odvisno od aspekta, razkrilo v posebni, še bolj topli, bolj analogni različici. Pestra zasedba, ki jo je ob Bogovih in Bandi gostil na odru Gallusove, je zvočni sliki sicer minimalističnih, intimnih pesmi dodala dobrodošle mozaične pike. A nikar ne mislite, da je Kreslin lirik, ki občasno odstre vrata rokerskim zvenom. Je zlasti roker, ki ga k sebi ves čas kliče prekmurska ravnica, avtor, ki bo tudi v prihodnjih desetletjih imel še marsikaj povedati, z Mary Coughlan ob koncu koncerta denimo Dekle moje, ki jo gostja zapoje v slovenščini. Eric Burdon, prideš tudi ti?
Tomas, počivaj v miru!