Beletrina, 2023
Piše: Matej Krajnc
Starejši ko sem, bolj so mi všeč odpuljene zbirke. Z odbito vsebino in koncepti. Ko sem bil mlajši, sem bil poštirkan as fuck, saj še vejo ljudje praviti, da je svojčas hodil Krajnc po Celju s svojimi soneti, svetobolnimi, jasno, zasajenimi globoko v Menarta, Gradnika in vse te stare veličine, no, potem pa se mu je na neki točki sfukalo, ko je ugotovil, da dejansko nima t. i. modernistične izkušnje, da torej ni v stiku s sodobno poezijo, in je začel pisati drugače, dojel je, da ni razčustvovani oktogenerik, sele da je mlad, da svet ni vselej abba ali a b a b in seveda – lajf mu je na asfalt nastavil vrečice s pizdarijami, pa se je zbudil iz primeža staromodne lepote. Moral se je, če je hotel iti naprej, sicer bi might as well nehal. Nehati pa ni mislil, ker je takrat tudi že muziciral in bil prepričan, da mu pred tridesetim letom vsaj Prešernov sklad ne gine. Kak bednik!
Rezmanove pesmi sem že poznal … ne nujno teh, pač pa od prej, jih je že objavljal in se mi je vedno zdelo, da ima tudi v poeziji precej povedati. No, pa sva bila najprej večkrat tudi skupaj prekrižarila romane in kratke zgodbe, drug drugemu kaj napisala, kot v spominsko knjigo, s tem seveda, da sva bila oba še premlada za v spomin. Takšna sva tudi zdaj in ker jaz trenutno (!) nimam nove pesniške zbirke, pišem o Rezmanovi, pa ne zato, da bi mu laskal, ampak ker mi je dejansko všeč, fuknjena kot je. Pravijo v zapisih, da knjiga nima fokusa, da so se pesmi pač zapisale, da kao ničemur ne služijo. Pa sem rekel: našel bom jebeni fokus, ker Rezman zajebava, kajne, poznam ga, jebežnika, sedi doma in se reži in misli: ha ha ha, ničemur ne služijo, ha ha ha. Tudi vem, da niti zapisi niso mišljeni tako dobesedno, bolj kot click baiti, ampak sve u svemu, priznati moram: ko sem bral Rezmana, sem zraven poslušal Fosile in Srebrna krila, ugotovil, da ne pašejo zraven in potem preklopil na Waitsa. Telefonski klic iz Istambula … kaj ima opraviti z Rezmanovo poezijo? Ha ha ha ha ha.
Rezman je rekel: raznolik pesnik sem, pa bom vse to tudi uvrstil. In imamo daljše, pripovedne pesmi, krajše, težko bi sicer rekel lirične, a … krajše, potem čisto kratke, tudi haikuje, ki jih prihrani za konec in jim ne da naslovov, pri čemer kar vrvi od domislic, tudi bolj žgečkljivih, a hej, tak je delavski lajf in Lojze, pardon, Peter je delavec. Srca pa nima na desni. Ima pa pesem o pisanju pesniške zbirke, avtopoetična samoironija torej, kaj? Samoironije in satirične vzgibanosti je Rezman poln, jezik je žlahten in nepredvidljiv in v njem je veliko šaleških reči. Pa vsi, ko pišejo o tej zbirki, pišejo o delu v premogovniku. Delo v premogovniku sem, delo v premogovniku tja … Ne tipizirat Rezmana! To je tako kot Kramer, ki je na vajah medicincev, ko so ugotavljali bolezni, vedno dobil samo gonorejo. In ko smo že pri Kramerju, je Rezmanova zbirka dejansko pesniški Seinfeld: a show about nothing, ki pa je v resnici about everything, premogovnik included, ampak za satirikonovo voljo, ne mi ves čas s premogovniki, lejte, ko pa imate že na začetku erotiko. In ko šaht kljub vsemu rata šaht, se spomnim na Orleke in Milana Kamnika. Jebat ga, spomnim se tudi nase. Kaj pa ima zdaj Krajnc s premogom? Kaj vas briga! In potem se zabavam, ko berem, a mi Rezmanova kanalja med vrsticami ves čas da misliti, reže v moj občutek za družbeno in intimno, ugotavljam, da nisem sociopat in se obenem tudi narežim. Kajti Rezman je žmohten pesnik in čeprav je tele pesmi nabral v recimo daljšem časovnem obdobju, naša socialistička zajednica čeka, da opet dođu. Najbrž pa bo še prej spet kaj proznega. Rezman, drži se, tole je blo fajn, se vidiva na terenu!