Piše: Matej Krajnc

Beletrina, 2022

Redkokdaj se strinjam z odločitvami kresnikove žirije; vzgojenemu z nekolikanj drugačnimi bralnimi preferencami mi ne gre v glavo tudi sindrom “svetih krav” in tudi to, da nekdo lahko dobi največjo nagrado za izvirni roman kar skoraj za vsako delo, medtem ko zunaj pozornosti širšega bralstva ostaja lepa kopica pomembnih del, ki pač nimajo sreče, da bi izšla pri velikih založbah ali doživela takšno in drugačno pozornost ali promocijo. Letos je prvič po Prikriti harmoniji Katarine Marinčič, da sem se strinjal, da si nagrajeno delo to nagrado resnično zasluži. Z veseljem sem prebral tudi Katarinino novo delo Ženska s srebrnim očesom (takisto v peterici), pa Punčico Anje Radaljac, ki je bila med deseterico in mi ni čisto jasno, čemu tudi ne med petimi. Avtor tokratnega kresnika je bil moj profesor na PK, na njegova predavanja (in poznejše debate) me vežejo lepi spomini, a priznam, da sem bil nekolikanj skeptičen, ko je pred leti prijel za leposlovno pero. Kaj pa veš, kajne? Luciden, pronicljiv in vedno duhovit strokovnjak še ni nujno dober pisec leposlovja. Prebral sem Kosca in skepsa se je razblinila. Potem spet, ko sem prebral Omleto. In potem Bajer in Lado Kralj je umrl in kaj zdaj … Sprehodil sem se po spominu na predavanja, izpite, konverzacije zunaj faksa, ki jih je bilo kar nekaj, srečevanja na ulicah Ljubljane … Ko sem leta 1994 novoocvrti študent prišel v prestolnico, sem se nastanil … prav Na jami, stolpnica Celovška 103, v neposredni bližini dogajanja iz Kraljevega romana. Čeprav sem se potem selil po Ljubljani sem ter tja in spoznal zvečine vse konce, mi ta del Šiške še vedno nekako pooseblja svobodo in vznemirjenje, ki sem ga čutil kot naiven, a nadebuden pisun iz province. Poleg tega v dandanašnjih časih pogrešam zgodbe o partizanih, o 2. svetovni vojni … včasih jih je bilo preveč in tudi preveč enoznačnih, a jebat ga – dandanes je še bolj pomembno kot nekoč zavedati se, kaj se je dogajalo med 1941-1945. Pomembno je seveda tudi zavedati se, kaj se je dogajalo v prvih povojnih letih, in Kraljev roman pove marsikaj, avtor lepo uravnoteži vso situacijo. Uravnoteži jo z dejstvi in humorjem; obe sredstvi sta bili zame vedno ključni pri tuhtanju o zgodovinsko-literarnih tehtnicah. Nikoli nisem maral literature, kjer se avtor/ica jemlje preveč resno, po drugi plati pa mi t. i. “berljivost” ni nikoli pomenila ključne odločitve za kakovost. Da je treba pisati za ljudstvo, ta faktor lahko, se mi zdi, izključimo takoj po Vodniku, v sodobni družbi vsaj po moje nima kaj iskati, sele treba je obrniti formulacijo: z literaturo ljudi ne gre poneumljati. A Kraljeva literatura je berljiva, to je treba priznati, ima pa tudi substanco; zaradi berljivosti ni popreproščena, kot se to rado zgodi, od bralca zahteva pozornost in tudi nekaj znanja. Če zraven prištejemo še pronicljiv avtorjev humor, ki ga je v knjigi obilo, smo kar zmagali. Prav gledal sem, če bo kaj manjkalo, ko sem bral, kajti ni vedno nujno, v sodobni slovenski prozi pa sploh ne, da dialogi stojijo, da so prepričljivi, da se zgodba izide … Pa tako bereš o okupirani Ljubljani, o usodah ljudi, nadvse zabavne, čeprav tudi trpke anekdote o tenentejih, častitljivih sestrah in stražnikih polj, skorajda diplomatskem škandalu med rusko in domačo partijo, tuhtaš o gradu, ki ga več ni, o travnikih, zdaj naseljenih, kjer tudi sam živiš, ko si v Ljubljani … Poiščeš Vodnikove pesmi, pa pesmi upora, poslušaš stare ruske balade in tuhtaš tudi, čemu si nobena oblast, ko zasede svoj prestol, ne more pomagati, da ji ta prestol ne bi postal nekolikanj (ali največkrat precej) prevelik, čemu revolucije nujno žro lastne sinove in hčere, a če bi jih ne bilo, se spet ne bi nič spremenilo. Tuhtaš o tem, da je bil Kralj teoretik drame, da so mu dialoške in druge strukture nadvse jasne in da jih (kar ni aksiom) zna tudi prepričljivo udejaniti. Tuhtaš tudi o tem, da je, če je Kralj dobil kresnika, vsaj tu pa tam še upanje za sodobni slovenski roman. Kdo ve, če bi ga dobil, ako bi izšel pri kakšnem provincijskem KUDu – a to je že druga zgodba. Upajmo, da bi ga kdo opazil. A neodvisno od tega: roman Lada Kralja je izjemno vešče napisan, njegov jezik je žmohten in sodoben, snov pa je v teh časih pravzaprav prav tako še kako aktualna, zasajena v tu in zdaj, za razmislek o vsem mogočem. Po 2. vojni sta bila najprej tovariša Tito in Stalin, potem samo še Tito in potem je Jugoslavija iz federativne ljudske republike postala socialistična federativna, pa se začela intenzivno demokratizirati. Tu se sicer Kraljeva zgodba že zaključi, kar je čisto v redu, lepo jo je zaokrožil, za moje zdravje pa je bilo tudi nadvse dobro, da sem dvakrat zaokrožil po Bajerju, popotoval po Šiški, od karabinjerjev do vosovcev, premišljeval o kompleksni prepletenosti vzporednih zgodb (ena, tista osrednja, je o Jami, a še zdaleč ne edina), pa tuhtal tudi, da imam eno tako ljubljansko-italijansko usodo v družini in mi je zgodba tudi zato blizu. Na koncu pa, kot rečeno, seveda odloči mojstrstvo – in pokojni Kralj, Artaud mu dušo požegnaj, je preprosto znal pisati. Zaslužil si je. To je to.