Vlado Kreslin: Zakartana ura

Piše: Matej Krajnc

Beletrina, 2018

“Ko se tvoj oče je vrnil iz Soče / ena tistih noči je bila / kot zadnjo devizo je vrgel na mizo / ko mu karta ni šla.” Legenda o uri Kreslinovega deda, veterana Soške fronte, točneje: zgodovina, je nekakšen lajtmotiv pričujoče nove pesniške zbirke avtorja in glasbenika, ki se po eni plati na videz navezuje na njegove Vence, povesti o Beltinški bandi (2006), po drugi pa s tematiko osebne zgodovine sklene desetletni pregled pesniškega dela, zapisanega tudi na nosilcih zvoka, ki so izšli v tem času. Nekakšno logično nadaljevanje Pojezij (2009) torej.

Koncept zbirke je zanimiv tudi zaradi njene dokumentarnosti; Kreslin namreč ob bok že znanim pesmim uvrsti nekatere še neobjavljene in precej gradiva iz svojega rokopisnega arhiva. Tako bralci dobijo vpogled v “pesniško delavnico”, ustvarjalni postopek in kolesje navdiha, ki povzroči to ali ono idejo, verz, rimo, izpeljavo. Kreslinova nova knjiga je s svojimi rokopisnimi vstavki tudi “Krpanova mošnjica v zobe” vsem tistim, ki umetniško ustvarjanje enačijo z nekoristnim zabušavanjem; dokazuje, da je pisanje mukotrpno in vraga preganjajoče delo, intelektualna in fizična rabota, ki ni dana vsakemu, temu, ki pa mu je, zanjo marsikdaj plača tudi visoko ceno. Pa ni v tej ugotovitvi nič romantičnega ali klišejskega.

“Padajo, padajo srca in križi / mladi fantje na Soči, Nadiži …” Ded je s soške fronte, kot piše Kreslin v sprotnih pojasnilih k nekaterim pesmim, prinesel srebrno žepno uro, jo zakvartal, Kreslinov oče pa jo je po pol stoletja odkupil od vaškega urarja. Pretresljiva zgodba o uri, ki še teče, je seveda lahko tudi (ali zlasti je, brez “lahko”) prispodoba o času, ki nas prehiteva, a v poeziji se mu uspe nekako zadržati, kot se to zgodi starim komadom v istoimenski pesmi, ki, ne po naključju, sledi naslovni. Spomini in (osebna) zgodovina zajemajo celoten prvi del knjige: Tisti bejli grm, Odkar te ni, Herman in moj oče (o Rusih in Amerikancih, ki so in niso) … Pojavlja se Arsen Dedić, pokojni verhebard šansona in poezije na naših tleh (“pa i šire”, kot bi verjetno tudi sam dejal), pojavljajo se prekmurske vinjete, ki so sestavni del Kreslinovega žitja in njegove bivanjske pripadnosti, med njimi pa vedno znova opozorilo, da muza ni samoumevna, kvečjemu nasprotno, ko pa je, vabi kot Heinejeva Lorelei. Med daljšimi pesmimi zavzema posebno mesto Golob, napisan v logični “prosti” pripovedni tehniki, ko pa se prilistamo v drugi del knjige, nas med drugim pričaka duhovita Avtomat za kavo dela / ne dela, ena osrednjih pa je zagotovo Life is today (po grafitu na Kreti), ki svojo kronološko poetično naravnanost ponazori z uvodno kitico v prekmurščini (kot mladost), nato pa Kreslin zapiše: “Odprl sem knjige, šel v mesta / prehodil sem poti, / da videl bi, da ločil bi / resnico od smeti …” In tudi Kreslinov bog na koncu ugotovi, da “carpe diem” ni zgolj floskula, ki jo uporabljamo za trenutno pometanje stvari pod preprogo; je osnovna filozofija ustvarjalca, ki se zaveda, da je življenje stkano iz spominov, da imamo omejeno obdobje bivanja v tem času in prostoru in, če si drznemo to ponazoriti s politično satiro Kreslinu ljubega avtorja Randyja Newmana, da lahko vsak čas kdo “drop the big one”. A posledično pride tudi spoznanje, da se zaradi minljivosti žremo pravzaprav zgolj ljudje.

Na koncu knjige, ki ji je spremno besedo pripisal pisatelj Jani Virk, srečamo Reko, kjer se Kreslin kot Springsteen svojčas zaveda moči vodotoka; če bi izbiral, bi bil reka, a vsaj zdi se, da bi bil tudi drevored; pesem z istoimenskega albuma zaključi morda najbolj zanimivo Kreslinovo pesniško knjigo do zdaj: podoba samohodca na koncu drevoreda je hkrati podoba že omenjenega ustvarjalca, ki se zaveda, da ni več enaindvajset, kot ugotavlja v predzadnji pesmi, a da tudi zadnje besede še ni izrekel. Navsezadnje je nekoč skorajda programsko zapisal: “ŠE JE ČAS, da izvem, kaj je bolje, naj ostanem ali grem …”

 

kreslin15

Vlado Kreslin, foto: Matej Krajnc

Leave a Reply