Koncert ob 80-letnici ustanovitve
Piše: Franc Križnar
Partizanski pevski zbor Ljubljana je s koncertom v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma (5. jun.) obeležil svoj letošnji visoki jubilej, 80-letnico. Potem, ko jih je v aprilu 1944 ustanovil njihov prvi zborovodja in slovenski skladatelj Karol Pahor na Planini v Beli Krajini, so delovali le s kratko prekinitvijo vseh teh več kot 80 let. Kot dirigenta sta se z njimi predstavila zborovodja Jakob Barbo in Iztok Kocen. Premišljeni spored tradicionalnih partizanskih pesmi (mdr. je bil prav PPZL pobudnik za vpis slednje v register nesnovne dediščine Slovenije), kot solisti in gosti pa še: harmonikar Branko Sladič, pevski solist-baritonist Marko Erzar, Akademski pevski zbor Vinko Vodopivec (ki ga tako kot nazadnje PPZL vodi J. Barbo) in sopranistka Gaja Sorč. V zadnjem delu pa se jim je pridružil še Komorni (simfonični) orkester.
PPZL je uvodoma nastopil sam pred nabito polno veliko dvorano CD. To ni bil le koncert, to je bil pravi praznik partizanske pesmi. Ta v delih uglednih (slovenskih skladateljev in pesnikov) nima skoraj nič z nikakršno ideologi, to je preprosto ugotovljeno le pesem. Če bi ji recimo odmislili besedila in naslove, bi bila tudi to le sporočilnost (slovenskega) naroda. V tem smislu smo nekako slišali moški vokalni ansambel (29 članov) v spremljavi s harmoniko, kar uvršča prikazani repertoar popularne in tradicionalne partizanske pesmi med tovrstne himne. Med njimi so bila npr. dela Radovana Gobca (Pesem o svobodi in Pesem Cankarjeve brigade), Karola Pahorja (Hej brigade), Janeza Kuharja (Jutri gremo v napad), Marjana Kozine (Naša vojska), v a cappella izvedbi (= brez spremljave) pa še Davorina Jenka (Lipa) in Ivana Rijavca (Ob Kolpi s pevskim solistom M. Erzarjem). Bil je to spored, ki je vsa ta leta kar najbolj signifikanten za pričujoči zbor, obe skladbi, moška zbora brez spremljave pa sta dala slišati, da je naš moški zbor na več kot pravi poti tudi prav v dandanašnjem času. Njihova intonacija v sicer praviloma blagoglasnih kompozicijskih stavkih je več kot zanesljiva, tudi v skrajnih pianih. Za to ima v zadnjem času največ zaslug J. Barbo, ki glasbeno idejno in vsebinsko več kot očitno razume vse gradivo, ki ga postavlja pred zbor. Četudi je le-to po večini neke vrste tradicija ansambla, poleg tega pa je omenjena programska retrospektiva bolj ali manj tudi sad omenjen tradicije in slavnostnega trenutka.
Vse to je dirigent J. Barbo še nadgradil z gostujočim PAZ Vinko Vodopivec. Prav tako moški zbor, vokalni ansambel z 21 člani, je nastopil povsem sam, a cappella. Tudi s povsem nasprotnim sporedom Antona Hajdriha (Jadransko morje), Jakoba Aljaža (Soči), Antona Foersterja (Planinska), Zorka Prelovca (Oj, Doberdob), Pavla Šivica (Dekle ob oknu) in Ubalda Vrabca (Zdravjica). Zlasti še zadnji dve sta bili kompozicijsko in tehnično dovolj zahtevni, da so jima bili vrli Primorci več kot kos.
V zadnjem delu se je obema zboroma, PPZL in PAZ V. Vodopivec z dirigentom I. Kocenom pridružil še Komorni (simfonični) orkester s solistoma sopranistko G. Sorč in baritonistom M. Erzarjem. Koncertna mojstrica je bila (1.) violinistka Mojca Batič. Na sporedu pa je bila 5-stavčna Kantata Hej, partizan! Radovana Gobca. V stavkih: Prebujenje, Ob tabornem ognju, Borba, Žrtve in Vstajenje se zvrsti nič manj kot 24 popularnih hitov partizanske pesmi. Skladatelj R. Gobec jo je komponiral v letih 1944/45, torej v času nastanka oz. ustanovitve PPZL; na sicer povsem drugem koncu domovine. Izvirnik je napisan za pihalni orkester, godbo. Tole simfonično verzijo pa je prispeval kar I. Kocen sam. Bogata zasedba dve odličnih solistov, povečanega (moškega) pevskega zbora (ok. 50 pevcev) in pa verzirani orkester mladih inštrumentalistov je bila še ena apoteoza in spomenik ter pomnik partizanske pesmi. Venček povsem sodobno oblikovane inštrumentacije ter izvrstni izvajalci (orkester!) je dal vedeti, da le-ta tudi s povsem mladimi tovrstni repertoar več kot živi. Zdaj seveda aktualiziran s povsem novo sodobnostjo, z deležem novih generacij in kar vse skupaj samo utrjuje partizansko pesem kot povsem umetniško in nič več zgolj utilitaristično, koristnostno (propagandno) funkcijo.
V isti zasedbi in zdaj še z dirigentom J. Barbom pa smo za zaključek slišali še troje podobnih priredb, uglasbitev Viktorja Mihelčiča (Domovina naša je svobodna), Karola Pahorja (Hej brigade) in Rada Simonitija (Vstajenje Primorske). Tudi te priredbe v Kocenovem avtorstvu so poudarile vse že zapisano in ugotovljeno: veliko novih zapisov in izvedb, dosežkov zdaj že kar dveh izvajalskih generacij in seveda muziko, ki bdi nad vsem tem. Ta pesem, ona nekdanja ali bivša in tale na novo prirejena in izvedena z najmanj dvema generacijama (glasbenih) umetnikov pa daje zagotovilo, da se omenjeni repertoar zlepa ne bo izbrisal ne samo iz slovenske zgodovine pač pa tudi iz slovenske glasbene zgodovine polpreteklosti. Ta segment le-te ostaja trdno zasidran, tudi z dosežki novih izvajalcev, muzika polpreteklosti preprosto povedano: živi!
Med spretnim in doživljajskim komentarjem (dr.) Tomaža Simetingerja so se zvrstili še (priložnostni) sogovorci: Boštjan Koritnik (podžupan MOL), (dr.) Martin Premk (poslanec DZ) in Jožef Roškar (predsednik PPZL). Ob tej priložnosti je izšla tudi (drobna) brošura 80 let PPZ na vsega 40 str.
