Z NAŠIH POTI

Brisali smo čas

s svojih borš

in odhajali na jug

okorno samoljubni.

Potem so nas zasačili,

kako se vse niže k mladosti sklanjamo,

iz dni v noči, kako

jih vse manj slutimo,

pesmi. Kljubovali smo

in rekli so nam, da je naše kraljestvo

na nebu in zemlji

pa ne vemo, kaj delamo.

Spominjali smo jih na sonce

kot najčistejšo možnost pijanstva

in na sonce, ki mu s čela kaplja

himnični sijaj vladarja,

a ko smo se vračali, da bi

na dih postavljali prehojene ceste,

so nas ure drobile

v jecljanje in tišino.

Nikoli nismo znali ljubezni

braniti s sovraštvom,

nikoli nismo znali obupa

preoblačiti v navado;

in samo bog ve, kdaj in kje

so nas obtkali

s to žgočo abecedo,

ki nam vrta luknje v dušah,

da skoznje sestopamo v zrelost.

In samo bog ve kdo in zakaj

nas venomer kliče,

da odhajamo kar naprej.

In samo bog ve,

kako močne so naše pesti

in kako polne

so vročega drobiža z naših poti.