Kollár Klemenc László

REKA

Nikoli te ne bom izpustil
za vedno boš tukaj zame
nikoli te ne bom izpustil
za vedno boš tukaj z mano
dolgo se je zdelo da bom ostal sam
sam sem hodil na reko
nosila me je golega
povsod sem bil doma
povsod doma sam
prizor je slep svoboda nedotaknjena
hotel sem preplavati reko
njene nasmejane vrtince zavoje
nikoli te ne bom izpustil
za vedno boš tukaj zame
nikoli te ne bom izpustil
za vedno boš tukaj z mano
potem je reka zavila
voda je odtekla
ostal sem v izsušeni strugi
na najdaljši noči na zemlji
prišla so tri dekleta v belih srajcah
raztrgala so me na tri dele
ko bi me odnesla
ko bi umrl
nikoli te ne bom izpustil
za vedno boš tukaj zame
nikoli te ne bom izpustil
za vedno boš tukaj z mano
do jutra je reka narasla
oprala je bele srajce
živ sem
večno živ
na zemlji ni nikogar
ki bi me objel
hotel sem stopiti v reko
naj vzame še mene
naj me odplavi v morje
da izginem za vedno
tam bi umrl
tam bi izginil
nikoli te ne bom izpustil
za vedno boš tukaj zame
nikoli te ne bom izpustil
za vedno boš tukaj z mano
toda reka je znova presahnila
galebi so se pritajili v njeni strugi
čakajoč na vodo so vreščali
nekega dne bo spet tu
verjemi tu bo
ni mogoče
večno tako živeti
pustil sem da moja roka
zagrabi črnino
da me zagrne tema
vrže v studenec
pokoplje v jami
toda na nebu se je pokazalo sonce
galebi so potonili v pesku
zjutraj so me obkrožale drobne sledi
nekdo je bil tukaj
hodil je po plaži
stopal sem po tvoji sledi
neskončno še nikoli ni bilo takšno
mehke sledi ljubezni v pesku
sledil sem jim dokler te nisem dohitel
ljubezen moja.

Fordította/prevedla: Gabriella Gaal