Najlepše melodije popevk, oper in muzikalov
Piše: Franc Križnar
V Tomčevi dvorani Kulturnega doma »Franca Bernika« v Domžalah je 21. sep. nastopila še ena Domžalčanka, pevka in sopranistka Eva Černe Avbelj (1989). Ne sama, pač še v družbi tenorista Klemena Torkarja, kitarista Matica Smolnikarja, pianista Simona Dvoršaka in violinista Nejca Avblja. Izbrana in prebrana glasbena druščina je predstavila zanimiv spored (najlepših) melodij, popevk, oper in muzikalov, vmes pa še tehten del slovenskih ljudskih pesmi v različnih priredbah. Večer, ki je tako po dramaturškem loku kot po izvedbeni strani, navdušil polnoštevilno občinstvo.
Černe, Avbelj in M. Smolnikar
Slovenska pevka resne in zabavne glasbe je pravzaprav (visoko) šolana solopevka. Na sceni je že vse od Bitke talentov (2006). S tem si je zagotovila udeležbo na EMI (2007), kjer je s pesmijo Čudeži smehljaja zasedla 2. mesto. Na Slovenski popevki (2007) je za Pomlad v mestu prejela nagrado občinstva. Na EMI (2008) je s pesmijo Dovolj zasedla 5. mesto, na EMI (2009) pa je z naslovom Vse zasedla 11. mesto. L. 2013 pa je s pesmijo Vrti se v ritmu ponovno zmagala na Slovenski popevki po mnenju občinstva. L. 2007 je izšel njen album Sanje. Glasbeno se je začela izobraževati v GŠ Domžale (klavir in violina), pri 14.-ih letih pa se je začela učiti solopetja v GŠ Grosuplje. Na ljubljanski AG je končala magistrski študij solopetja kot sopranistka pri prof. Alenki Dernač Bunta.
Če je polnokrvna umetnica začela svoj domžalski nastop s tujo popevko, je sklenila recital s ponovitvijo ene svojih najljubših slovenskih ljudskih pesmi Pod rožnato planino v duetu s tenoristom K. Torkarjem in ob skrajno subtilni spremljavi kitarista M. Smolnikarja. Nasploh je bil že začetek tega večera uveden dovolj rahločutno. V tem prvem delu in ob animaciji solistke, protagonistke tega večera E. Černe Avbelj, ki je večer tudi sama vodila, animirala dvorano k petju in skandiranju ter začela svoj nastop a cappella, torej brez spremljave ob prihodu iz dvorane na oder. Po tem začetku je nadaljevala s tehtnim deležem popularnih slovenskih popevk. Mdr. tudi evergreeni kot so to npr.: Pomlad v mestu, Prisluhni mi, Poletna noč, Med iskrenimi ljudmi in Ne čakaj na maj. Sledil je sopranistki Evi Černe Avbelj tako ljub fragment slovenskih ljudskih pesmi: Še rožce so žalvale in Pod rožnato planino je zapela skupaj z gostom tenoristom K. Torkarjem in spet ob kitarski spremljavi, Kje so tiste stezice pa je slednji odpel sam. Vsak zase in oba zelo disponirana (vsak do svojih visokih ce-jev) sta izmenjaje in skupaj nadaljevala: Eva najprej s krstno izvedbo (prir. Iztoka Kocena) Zrejlo je žito s še enim od violinskih dosežkov N. Avblja, pridružil se je spet kitarist, na prizorišče pa je stopil še (odlični) pianist S. Dvoršak. Pevka je pela kar z balkona, dočim so preostali inštrumentalisti igrali na odru. Lep prispevek k ohranjanju slovenske ljudske pesmi kot dela kulturne dediščine. Pianist je tako rekoč ostal do konca koncerta, ki ga je obenem spretno vodila tudi kar pevka sama, spodbujala občinstvo, ga animirala v petju, medtem pa smo tu pa tam slišali še kakšen inštrumentalni preludij, medigro in postludij. Sledile so (popularne) operne arije, solistično in v dvospevih obeh pevskih protagonistov in songi iz muzikalov; spet v različnih kombinacijah, v katerih sta še vedno blestela oba (pevska) prvaka. Na sporedu je bil še operni repertoar (N. Rota, S. Cardillo, G. Puccini in F. Lehar). Med muzikali pa še Veronikin zagovor iz muzikala Veronika Deseniška avtorjev L. Firšta in J. Usenika.
Z leve: S. Dvoršak, E. Černe Avbelj, N. Avbelj, M. Smolnikar in K. Torkar po koncertu
Bogata lučna oprema (s številnimi efekti), zniansirani tonski oz. zvokovni posegi, scenarij in režija pa so koncertni oder spremenili v živ soelement celotnega, skoraj 2-urnega večera v akustični predstavitvi neke vrste antologije naše pevske prvakinje, sopranistke E. Černe Avbelj. To mdr. potrjujeta kar dva dodatka (Čudeži smehljaja) in ponovitev dueta slovenske ljudske Pod rožnato planino.