Že na začetku operne sezone 2023/24 trimuf ljubljanskih operno baletnih umetnikov

Piše: Franc Križnar

Kako zna biti opera naporna v smislu dojemanja wagnerijanskega koncepta dojemanja »total Gasemkunstwerk« so dokazali ljubljanski glasbeni gledališčniki že na začetku te sezone, saj so na svoj veliki oder in do kraja izkoriščene njegove kapacitete, postavili s kar dvema operetno-opernima deloma. Za uvod smo na premieri (28. sep.) najprej slišali in videli opereto Dežela smehljaja (1929) Avstrijca Franza Leharja (1870-1948) in v nadaljevanju še prvo izvedbo slovenskega dela zdaj tudi že odrsko preverjenega slovenskega skladatelja Alojza Ajdiča (roj. 1939) Miši v operni hiši (2019); seveda v tandemu z enim od najbolj odličnih literarnih in gledaliških umetnikov libretistom Vinkom Möderndorferjem (roj. 1958). Za uspeh se ima naš skladatelj zahvaliti prav njemu, saj tako delo »stoji in pade« prav na libretu. Ves večer, ne glede na kolikor toliko samo navidezno razliko med obema deloma – na koncu koncev pa se je le izkazalo, – da je celotna novodobna izvedbena ekipa – našla skupno rdečo nit med opereto in komično opero, neke vrste totalni (skupni) pedigre obeh del. Resda se je zato vse tole zavleklo v skoraj tri ure čistega glasbenega gledališča, ampak po uvodnem Leharju (tudi v njem se je po dolgem času spet pelo po slovensko) je bilo nujno in potrebno počakati (spet) na našega Ajdiča.

Zaradi še enega praznika slovenske opere se uvodoma samo obrobno dotaknem F. Leharja in njegove romantične operete v treh dejanjih, tokrat v enem samem zamahu. Glasbeno in gledališko sta si delo izvedbeno ves večer razdelila dirigent Simon Dvoršak in režiserka Eva Hribernik. Delovala sta vseskozi v tandemu in slogovno ter scensko in kostumografsko včasih malce neenovito predstavo speljala v slogu res prave operete. Po prevodnih in redakcijskih posegih v libreto in partituro so nastopili pevski protagonisti Zoran Potočan, Martina Zadro, Sandra Vidovič Mlakar, Matej Vovk, Darja Novak, Manica Hribar, Inez Osina Ruez, Edvard Strah, Eva Černe Avbelj, Darko Vidic, Robert Brezovar, Norina Radovan, … pa še … plesalke in plesalci. Vloga zbora je bila kar dovolj izpostavljena, orkester je deloval dovolj prefinjeno in obenem tudi sproščeno (številčni rubati) in v več kot korektni koeksistenci z dirigentom.

Če je bil tole le neke vrste pedigre ali uvod v slovenski praznik, verjetno o opereti na Slovenskem in še posebej v Ljubljani še zdaleč nismo rekli vsega. Ampak o tem morda kdaj drugič, ko se spet zagrne zastor za tako težko pričakovano in redko priložnost premiere slovenskega dela. Tega smo tako kot (uvodnega) Leharja slišali v slovenščini. S tem, da so si spretni organizatorji spet privoščili nad odrom displej s ponovitvijo slovenskih tekstov in prevodov v angleščino. Korektno ali že kar evropsko profesionalno! Seveda so Ajdič-Möderndorferjeve Miši v operni hiši, komične opere z baletom in pantomimo za vse otroke,prava poslastica tako za oko kot za uho. Številni nastopi, zapleti in odpleti na odru in v zaodrju operne hiše in v izredno bogati kostumografiji številnega ali kar celotnega ansambla Opere in baleta SNG Ljubljana pa so pomenili kar dvojni praznik za slovensko opero: za avtorski tandem kot tudi za izvajalce. Tudi tukaj je bila potrebna redakcija glasbe in libreta in kar je že ena od skupnih točk med obema operetno-opernima predstavama tokrat v Ljubljani. Dirigentsko-režiserski par je samo nadaljeval svoj poustvarjalni crescendo. V tem se ni nič spremenilo od prejšnje predstave, F. Leharja. Med novim in delno tudi prejšnjim izvajalskim aparatom pa naj izpostavim le še glavne vloge: M. Vovk, David Jagodic, Štefica Grasselli, E. Černe Avbelj, Dunja Spruk, Mirjam Kalin, Rok Bavčer, Z. Potočan, Ivan Andreas Arnšek, N. Radovan, Rusmir Redžić, …., plesalci in drugi; koreograf Lukas Zuschlag, scenograf Jaro Ješe, kostumografinja Sandra Dekanić, oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž, dramaturginja Tatjana Ažman, lekotrica Marija Flipčič Redžić, zborovodkinja Urša Ulčnik Remic, koncertni mojster Igor Grasselli in še nekaj asistentov (dirigenta Mojca Lavrenčič, režiserke Matej Prevc, koreograf-i, …) idr.; tudi to velja večinoma za predhodno opereto. Scenografija je bila še eden od elementov obeh predstav; če tukaj samo omenim prisotnost in položaje vseh štirih lestencev in osvetljave obeh oper, uporabo vseh štirih lož ob odru za res velik izvajalski aparat (zlasti še pri slednji) in še kaj bi se našlo v teh dveh spregah. Tukaj, v Ajdičevi operi pa je še posebej in skoraj fascinantno delovala njegova glasba. Ne glede na to, da smo slišali kar nekaj znanih skladateljevih »modelov« ali poudarkov z marimbo, klarinetom, pozavnami, …., Ajdič preseneča (in ne prvič) z vlogo (a cappella) zbora. Njegova parodija med mišmi in opero je tudi po zaslugi libretista več kot upravičena. Opera je živa in še dolgo ne bo nabiranje prahu v tem morda navideznem muzejskem objektu. Opera je aktualna in Ajdič ji tudi s tem dejanjem samo dodaja njeno aktualizacijo, kondicijo in kontinuiteto; s povsem novo govorico glasbenega gledališča, ki ji je tale enormen sestav ljubljanske Opere in baleta SNG več kot odstrl nove strani njenega vsakdana. Oder pa še vedno ostaja navkljub številnim modernizom in zgledni ter zavidljivi tehniki, premajhen.