Pesmi in plesi Franceta Marolta (1891-1951) v ljubljanskem Atriju ZRC SAZU – – 90-letnica ustanovitve današnjega Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU

Piše: Franc Križnar

Tokratno glasbeno plesno prireditve tradicionalne vsakoletne Zajuckaj in zapoj je aktualni Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU spet umestil v Atrij na ljubljanskem Novem trgu 2. Tokrat, že 26. (vse od 1997) so ga poimenovali po znani ponarodeli pesmi Miroslava Vilharja z začetnim citatom … Zopet bodo ptičice … pesmi žvrgolele. Osrednja osebnost tega enournega večere ali kar praznika slovenskega petja in plesa pa je bil etnomuzikolog in zborovodja France Marolt (1891-1951). Glavni povod za to pa je bila letošnja 90-letnica ustanovitve in neprekinjenega delovanja GNI ZRC SAZU kot temeljne nacionalne inštitucije. Ta se je dandanes ne le obdržala, ampak se enormno razširila, popestrila, posodobila in se povečala. Samo en kamenček v mozaiku njihovega dandanašnjega delovanja pa je prav omenjena prireditev. Zasnovala jo je ena njihovih znanstvenih sodelavk dr. Urša Šivic. Ker pa je bila omenjena prireditev v neposrednem (radijskem) prenosu na 1. programu Radia Slovenija, jo je v živo in neposredno vodil Igor Velše. Šlo je za enega od sklopov tradicionalnih in več desetletij trajajočo radijsko oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi.

France Marolt, ta bard slovenskega (ljudske) pesmi in plesa se je šolal v Ljubljani in na Dunaju. V Ljubljani je (1934) ustanovil in vodil takratni Folklorni inštitut in s tem postavil temelje slovenski etnomuzikologiji. Vodil je Akademski zbor (1927-41; danes je to APZ T. Tomšič; 98 let), bil od 1947 profesor na ljubljanski AG in prvi organizator folklornih festivalov v Sloveniji in bil pri ustanovitvi in začetkih delovanja AFS F. Marolta (76 let; 1948→). V svojih delih si je prizadeval za oživljanje slovenske ljudske glasbene tradicije. Prirejal, pisal in organiziral je vse tole, mdr. pa je avtor tudi Pevske vadnice (1925) in 15 slovenskih ljudskih pesmi (1930).

^{Godca AFS »F. Marolt« …}

Preludij in postludij pa še nekaj interludijev sta odigrala le dva (neimenovana) godca (harmonika in violina) iz ansambla AFS F. Marolta. Najmanj šest plesnih vložkov sta odigrala na odprti sceni. Bilo je to srečanje profesionalcev in amaterjev, ljubiteljev. Seveda v kar najbolj plemeniti luči, saj so dosežki vsaj dveh neposrednih nadaljevalcev Maroltovega pionirskega dela prav (kvalitetni) ljubitelji. Ti se v svojih izvedbah tako ali drugače dotikajo tako Maroltove zapuščine kot strokovne obdelave in dosežkov ter rezultatov GNI ZRC SAZU. Vse skupaj pa kar smo slišali in videli v neke vrste retrospektivi Maroltovega opusa, je bilo le kanček, zato pa tudi cvetober slovenske ljudske in umetne zapuščine.

^{Levo: Živa Knific Zaletelj, desno: Boris Kurent}

V neke vrste vsebinskem in kronološkem pregledu sta izvirno slovensko ljudsko pesem predstavila pevca Živa Knific Zaletelj in Boris Kurent. Oba sta pela sama, povsem sama (vsak zase) a cappella (= brez spremljave). Večinoma so bila na sporedu dela z duhovno in posvetno vsebino. Njuno večinoma litanijsko petje (ki je značilno za omenjeni repertoar) je bilo seveda ves čas v spregi med besedo (vsebino) in (enostavno) muziko. Lepo zaokroženi spored je prinesel naslednje naslove: Bog daj, Bog daj, dober večer, Sprelepa Vida i zgdej vstawa, Zdej šoštari zložite kopite iz rok (Ž. Knific Zaletelj) in Zakaj bi jes kristjan besiev na biw, Kralj Matjaž, Prešmentana muha in Grenka smrt na duri kluka (B. Kurent); vmes pa še omenjene inštrumentalne medigre. Tudi te so bile kot večina izvedene in slišane ter videne muzike in plesa po večini avtorsko delo F. Marolta, ali pa v primeru (izvirne) ljudske glasbe del Maroltovega nabora, zapisov in (prvih) znanstvenih obdelav. Oba solista pa sta v zglednih izvedbah več kot korektno opravila svoje delo pred živim občinstvom in radijskimi mikrofoni.

^{… APZ »T. Tomšič« …}

Od večjih vokalni ansamblov je bil vmes na vrsti tudi 40-članski mešani pevski zbor – Akademski pevski zbor »Toneta Tomšiča« Univerze v Ljubljani pod vodstvom dirigentke Rahele Durič Barić. V njihovih izvedbah smo slišali številne (Maroltove) priredbe ljudskih pesmi: Po vodi plava in odlomek iz Ziljske ohceti (oba mešana zbora a cappella), Mrliška in Slovo od doma (moška zbora a cappella) in Trikraljevska koleda (ženski zbor as cappella). Tako kot smo se že doslej programsko sprehajali po ožji in širši domovini našega F. Marolta in večine njegovih raznolikih dejavnosti, je bil tudi tale del prikazal (prirejene) slovenske ljudske pesmi še en praznik, še en hommage predstavljenemu avtorju in njegovim delom. Petje našega osrednjega univerzitetnega vokalnega ansambla pa je tudi prikazalo zadnje in najnovejše tovrstne izvajalske kvalitete.

^{... godca in še ples AFS »F. Marolt«}

Vmes je bila na sporedu še ples, izvirno folklorno gradivo spet F. Marolta. Ob že znanem godčevskem paru so pred nami zaplesali trije plesni pari (6 izvajalcev) Akademske folklorne skupine »Franceta Marolta« in izvedlo Maroltovo rekonstrukcijo (dr. Tomaž Simetinger) Lepe Vide; to je tematike, ki je na različnih ravneh še kako okarakteriziral Maroltovo delo in zaokrožila njegov pomen za kar interdisciplinarno in multidisciplinarno pedagoško, umetniško in znanstveno razsežnost njegovega dela; v ustvarjalnem in poustvarjalnem deležu. Res, da je bil tale ples komaj za pokušino, kar pa seveda za radijske poslušalce ni bil niti to. Kot so zapisali sami prireditelji je šlo za njegov prikaz delčka njegovega opusa. Z glasbo in plesom pa so bili predstavljeni vsaj Maroltovi utrinki kot delo-opus skladatelja, interpreta, raziskovalca in zapisovalca. Format človeka in njegovo delo pa je bilo navkljub vsem tem (časovnim in prostorskim) zadržkom več kot zgledno prikazano. Če lahko vsemu temu pritrdimo na podlagi vsega le 20 prikazanih odlomkov raznolike vokalne in inštrumentalne Maroltove glasbe pa zagotovo ne eni in ne drugi še niso rekli vsega.