2. dogodek 27. sezone glasbeno scenskega abonmaja KDFB v Domžalah
Piše: Franc Križnar
V KDFBD oziroma njihovi Tomčevi dvorani se nadaljuje letošnja 27. sezona glasbeno scenskega abonmaja. Na drugem koncertu tega njihovega abonmaja je v Tomčevi dvorani na prvi (sicer zamenjani drugi; 18. nov.) prireditvi nastopil sloviti ameriški jazzovski trio-kvartet Kelly Green & Jean John Trio. Sestavljajo ga odlična pianistka, pevka, skladateljica in aranžerka K. Green, kontrabasist Luca Soul (Rosenfeld), še en odličen glasbenik z ameriške, newyorške jazzovske scene in »naše gore list« bobnar J. John, ali po slovensko Žan Tetičkovič. Prvo gostovanje tega odličnega jazz ansambla nasploh in v Sloveniji ter pregovorno spet v Domžalah je v urici in pol prineslo na slovenski oder izvirne skladbe in priredbe: jazzovske standarde za zasedbo tradicionalnega jazzovskega Tria. Seveda, če ne bi vsaj pol programa slovita pevska asinja K. Green ob hkratnem igranju klavirja, še odpela. Tako lahko rečemo, da smo v zasedbi treh (odličnih) glasbenikov slišali trie (vokalno inštrumentalne in povsem inštrumentalne) in kvartete (spet enih in drugih). Značilnost ene najbolj aktivnih mladih newyorških jazzovskih zasedb na čelu s pevko, pianistko in skladateljico K. Green pa je bila njihova komornost. Navkljub (subtilnemu) ozvočenju celotnega odra, je ansambel v vseh kombinacijah in zasedbah deloval in smo ga slišali izjemno pretanjeno. Tako se je ob večini pianov (solističnih in ansambelskih kombinacijah) izkazal za izjemno rahločutno poustvarjalno telo. Bobnarjev »tuš« se je tako npr. pokazal in smo ga slišali edinole v zadnjem od dveh bisov.
Pevkino hkratno igranje klavirja in petja pa je od pravilnega in slogovno povsem jazzovskega petja, prineslo še popoln ariozo in pa (dvakrat) pevsko oponašanje trobente. Očitno se vodstvo našega KBFBD še kako preverjeno loteva tudi oblikovanja in ponudbe tovrstne (jazzovske) scene. Morda še izpred let ali celo kar desetletij nazaj, ko so bili tovrstni koncerti kar neke vrste standard v Domžalah (v Galeriji). Ansambel se je s trdno zasidrano »rezidenco« v New Yorku izkazal s pravim in povsem avtentičnim ameriškim jazzom. Saj redno nastopa po večkrat na teden prav tam na njihovih različnih in povsem adekvatnih jazzovskih prizoriščih. Njihovi posnetki zavzemajo najboljše uvrstitve na ameriških radijskih (jazzovskih) lestvicah. Iz l. 2018 pa izhaja tudi njihov diskografski prvenec, debutantski album Volume One in nato še letošnji Seems (2024) Z obeh omenjenih albumov smo tudi v Domžalah slišali marsikaj. Sicer pa so svoje že omenjene dosežke še obogatili z novimi improvizacijami izvirnih in aranžiranih standardov. Po tej domžalski percepciji sodeč, so svojo izpiljeno (so)igro obogatili in predstavljenim delom dodali številne (poustvarjalne) trenutke, brez katerih in očitno tudi v jazzu pač ne gre več. O vsem tem priča tudi njihov CV. Saj je Kelly Green Trio doslej izvedel največ nastopov v San Franciscu, na vzhodni obali ZDA, v Evropi, napolnil Birdland Theatre, razprodal Mezzrow Jazz Club, gostoval v Dizzy’s, nastopal in poučeval na mojstrskih tečajih na New York College in na Univerzi Columbia ter nastopil v Kennedyjevem centru za uprizoritvene umetnosti v okviru DC Jazz festivala ob 100-letnici (2019) Nata Kinga Cola (1919-1965). V vseh navedenih pogledih pa tokrat tudi navdušeno domžalsko občinstvo ni ostalo neprizadeto. Narobe: na koncu so se v kar dveh ansamblovih dodatkih s skandiranjem združili v pravi jazzovski happening.
Spored tega domžalskega jazzovskega koncerta je bil naslednji: Bang Goes the Drum (And You’re in Love; glasba in besedilo David Heneker, aranžma K. Green), When it’s Time to Go (gl., bes. in ar. K. Green), Nobody Else but Me (gl. Jerome Kern, bes. Oscar Hammersein II, ar. K. Green), In a World of my Own (gl. in bes. Sammy Fein, ar. K. Green), In More Ways Than One (gl. in ar. Ž. Tetičkovič/J. John), If you Feel Like Singing Sing (gl. Harry Warren, bes. Mack Gordon, ar. K. Green), A Love Lane Nocturne (gl., bes. in ar. Ž. Tetičkovič/J. John), Cheek to Cheek (gl. in ar. Irving Berlin), By the Way (gl. in ar. K. Green), It’s Every Day (gl. in ar. K. Green), If I Only Had a Brain (gl. Harold Arlen, bes. Yip Harburg, ar. K. Green), Don’t Be on the Outside (gl. Sidney Wyche, George Kelly, bes. Mayme Watts, ar. Shirley Horn), If I Only Had a Brain (gl. Harold Arlen, bes. Yip Harburg, ar. K. Green) in Don’t Be On the Outside (gl. Sidney Wyche, G. Kelly, bes. Mayme Watts, ar. Shirley Horn). Vse to tudi priča o visoki kvaliteti tako programa kot njegove izvedbe. Zgolj angleško/ameriško nastrojeni spored pa seveda v vsem tem več kot dokazuje prisotnost tovrstnega repertoarja na svetovni glasbeni sceni in kamor New York zagotovo sodi. Da pa v vsej tej internacionalni ponudbi ni ne prostora in ne mesta za tovrstno slovensko glasbeno produkcijo pa tudi lahko verjamem. Zato je bil delež slovenskega bobnarja Žana Tetičkoviča alias Jeana Johna (kot umetniško ime) več kot prevladujoč in preverjeno na najvišji možni svetovni ravni. Tudi po tem domžalskem nastopu smo lahko več kot ponosni nanj.
