Foto: Maja Mekina

Se lahko na kratko predstavite?
“Sem študentka Zakonske in družinske terapije, ki rada pije podaljšano kavo in piše ljubezenske ter fantazijske kratke zgodbe in pesmi. Že od mladih let sem rada pobegnila v svetove, ki jih lahko ustvarim sama, sedaj pa le-te rada delim z ljudmi okoli sebe — še posebej, če lahko občutja bližnjega začutim tudi s črnilom in papirjem v tišini ter spokojnosti.”

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?
“Seveda verjamem v umetnost. Vidim in slišim jo vsak dan in vsak človek jo ima v sebi. Nekateri si jo upajo izražati, drugi mogoče sploh ne vedo, da jo izražajo. Vanjo verjamem, ker ji zaupam. Umetnost, ki jo najbolj začutiš, je naredil nekdo ali nekaj, ki je bil/o zvesto sebi, bodisi gre za roman, dramsko igro ali pa domačo kavo s cimetom.”

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev itd. ima leposlovno ustvarjanje na osebni ravni avtorja/-ice?
“V njej se najde vsak, ki išče. Pisanja osebi ni mogoče vsiliti. Zame je bilo kot pobeg pred resničnostjo, saj sem bila v otroštvu soočena z nenavadnimi situacijami. Prav tako premaga dolgčas. Ko napišeš tri strani za svojo zgodbo ali roman, so šle mimo tri ure, a dokaz, kako si preživel čas, lahko vidiš. In deliš z drugimi, če si tako želiš in tem osebam dovolj zaupaš. Pri tem sem bila izjemno srečna. V osnovni šoli sem imela sošolko, ki je zelo rada prebirala moje kratke zgodbe. Bila sem srečna avtorica, saj sem od nje dobila pohvale in še kako pomembne kritike! Zaradi obojega sem se nato izboljšala v pisanju, čeprav sem morala postati tudi samokritična. Nadvse pomembno pa je tudi, da nisi preveč samokritičen, saj sam sebi lahko najhitreje narediš krivico.”

“Umetnost, ki jo najbolj začutiš, je naredil nekdo ali nekaj, ki je bil/o zvesto sebi, bodisi gre za roman, dramsko igro ali pa domačo kavo s cimetom.”

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev itd. ima leposlovno ustvarjanje na širši družbeni ravni?
“Ponuja vprašanja na odgovore. Dvomi o vsem in o vseh. A tako se tvori znanost in utrjuje domišljija vsakega posameznika. Več posameznikov z domišljijo vodi v družbo z napredkom. Po mojem mnenju je to bistvo človeštva in v tem vidim prihodnost. Umetnost pa je vedno spremljala napredek in tudi nazadovanje v človekovi eksistenci.”

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?
“Kultura je družba. Družbo pa je mogoče spreminjati. Potrebno jo je spreminjati. A to ne pomeni, da jo moramo sproti pozabljati. Interpretacija kulture je najbolj pomembna. Iz kulture prihajajo naša dejanja, čutenja in občutek za moralo. Omogoča učenje in vzgojo otrok ter vodenje tistih, ki so (ne)zavedno zatavali iz nje ter si tako škodovali. Je kot družinski član, ki se v družino ne vmešava naravnost, ampak v vsakem posamezniku izvabi skriti talent, podedovan ali pa privzgojen.”

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?
“Pripadanje. Vsi želimo nekomu pripadati. Biti del nečesa večjega ali manjšega. V vsakem primeru pa se želimo počutiti srečne. A sreča ni cilj. Je pot. Umetnost ponuja to pot. Lahko se odločiš, da si jo ogleduješ od daleč ali pa postaneš tisti, ki je gledan in te ljudje začutijo, če veš, kaj želiš početi oz. če si srečen s tem, kar počneš. To se mi zdi najpomembnejši del umetnosti. Pripadnost. In mogoče želja, da te opazijo. Pa ne niti toliko, da opazijo tebe, saj si še vedno želim spokojnosti in mirnega pitja kave. Obstaja želja po prepoznavnosti tvojega dela. Vsak človek je vesel, da cenijo njegovo delo.”

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?
“Čas, posvečen mislim drugega. Ko vzamem v roke knjigo, si predstavljam, kako se je avtor te knjige počutil ob pisanju. Kaj je počel, kako je imel postavljeno pohištvo … vse! Potem se sprašujem, kako je nekje uspelo avtorju/avtorici napisati tako neznansko popoln, a preprost stavek. Najboljši stavki so vredni, da si jih zapomnimo. In jih citiramo ob pravih priložnostih.”

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?
“Tukaj lahko podam le mnenje, znanstvenega odgovora pa ne, saj nisem zasledila statistike na to temo in o prevladujočem mnenju za to vprašanje ne vem povedati dovolj, da bi lahko o tem pisala. Menim, da jih avtor kot oseba ne zanima. Razen, če gre za aktivno sodelovanje z javnostjo in prikazovanje v javnih medijih. Dober primer je Svetlana Makarovič, ki je svojo osebnost podkrepila z javnim nastopanjem na odru in v oddajah. Rada verjamem, da si ljudje na nek način ustvarijo svojo lastno predstavo avtorja in da ne blatijo in tudi ne pretirano všečkajo kakšnega avtorja, ker tako počnejo vsi drugi.”

“Knjiga je zame v prvi vrsti umetniški izdelek. Vsebuje delo, čustva, razmišljanja in čas avtorja.”

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?
“Zahvali se vsakemu, ki je sodeloval pri objavah. In tudi vsakemu, ki ti je dal ideje. Ohranjaj anonimnost — ne razlagaj na dolgo in široko, kdo ti je kaj povedal, in nikoli ne daj bralcem naravnost vedeti, o kom pišeš. Zadnja stvar, ki jo želi oseba, ki prebira knjigo, videti, je, da je dobesedno prekopirana v knjigo. Jemlji inspiracijo od osebe, ne vzemi pa si za svojo knjigo enega človeka v celoti. To je lenobno.”

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?
“Da dvakrat premisliš, preden kaj objaviš v javnost. Razlika je med osnutkom, kjer se lahko razpišeš po mili volji in podaš svoje mnenje o občih zadevah, in med objavljenim delom. Tvoja odgovornost je, da razrešiš vprašanja, ki jih delo zastavlja. Kaj želi lik doseči? Kaj odkriva in kaj si želi? Se to odraža skozi konflikt? Skozi njegove muke? Kaj se je naučil? Moralno sporno bi bilo spodbujati ideologije, ki širijo nasilje ali ga celo spodbujajo, na primer.”

Kako se pripravite na pisanje? Ali čakate na navdih ali ga kako izvabite? Če da, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?
“Mislim, da se zmeraj pripravljam. Ko začneš pisati zgodbo, ki se ti zdi dovolj dobra, da ji nameniš svoj čas, zgodba vzame čas tebi. Takšna recipročnost. In ti moraš biti kul s tem. Inspiracijo iščem v vsakem sprehodu, včasih upam, da srečam koga ali si vsaj predstavljam situacije. Morda greš mimo gostilne in si predstavljaš pogovor, čeprav nimaš pojma, o čem čebljajo. Ko sem pripravljena dejansko pisati, pa je drugače. Beležke imam vedno pri roki, da si zapisujem misli, stavke ali ideje, ki jih slišim, na primer v filmih.”

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena, ko delo zaključite?
“Vedno sem vesela pozornosti, ki jo dobi moje delo, bodisi kritika ali pohvala. Oboje je koristno, saj oboje spodbuja, da si v pisanju lahko še boljši.”

Kaj je vaš namen kot avtor? Kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?
“Želim ustvariti slikovitost in dobre opise za zgodbe, ki jih pišem. Pri erotiki, na primer, želim izzvati lastno čutnost, pri fantaziji pa se v mislih odpovedati kapitalizmu (zabavno, ne?). Vesela sem, ko bralci nazorno opišejo, kako si predstavljajo like, še posebej, če so si jih zamislili podobno kot jaz.”

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?
“Delo in hobi. Trenutno bolj hobi, vendar upam, da bom nekoč pisala tudi profesionalno kot delo.”

Kdaj je knjiga zaključena?
“Ko si rečeš, da si zaključil, in se v časovnici dveh tednov ne spomniš ničesar novega, kar bi želel spremeniti. In ko urednik nima nobenih vsebinskih pripomb več.”

“Bralec je nekdo, ki prebere veliko knjig in jih obdrži na policah, da jih lahko opazuje tudi po tem,ko jih je že prebral, da se spominja, kako se je počutil, ko jih je prebiral.”

Kakšen je vaš postopek pisanja?
“Najprej si zamislim neko idejo, potem like in potek zgodbe (ni nujno, da celoten), nato pričnem s prvim poglavjem. Kasneje si zamislim prolog. Potem nekaj časa ne pišem, da se ideja ustali, in si domišljam scenarije dogajanja.”

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?
“Brez enega ni drugega.”

Kakšna je vaša poetika? Katere standarde v besedilu skušate doseči?
“Svoje težave zakrinkaj tako, da ne bodo vedeli, da pišeš o svojih težavah. Naredi daljše stavke brez dolgovezenja in s čim več slikovitosti.”

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?
“Pri poeziji moraš biti direkten in hiter, pri prozi počasen, a konkreten. Esejistika je valovita, neumetniška besedila pa so prosti znanosti, zato vključujejo čim več navajanja drugih avtorjev.”

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?
“Če je to ‘ali ali’ vprašanje, bi bila raje bogata. Slava ti odvzame mir, bogastvo pa ti omogoči piti dražjo kavo na udobnem kavču. Če pa sem klišejska: sem bogata že zdaj, ker imam kavo in udobje.”

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?
Odgovor: Knjiga je zame v prvi vrsti umetniški izdelek. Vsebuje delo, čustva, razmišljanja in čas avtorja. Čeprav je lahko tudi prodajni artikel, menim, da njena umetniška vrednost vedno prevlada, saj za tem stojijo ustvarjalni procesi, ki so tako edinstveni kot avtor sam.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?
Odgovor: Oddati tekst je trenutek zaupanja in izpostavljenosti, saj daš na vpogled nekaj, kar je osebno in ustvarjalno. Izdati tekst je kot podati delček sebe svetu, proces, ki je hkrati vznemirljiv in malo strašljiv. Promovirati tekst pomeni širiti glas o njem in deliti veselje do svojega dela z drugimi. To je tudi priložnost za povezovanje z bralci.

Opišite bralca.
Odgovor: Bralec je nekdo, ki si zavestno vzame čas za spoznavanje sveta skozi besede avtorja. Je ljubitelj knjig, ki jih spoštuje in neguje, hkrati pa jih zna tudi deliti z drugimi. Bralec obdrži knjige na svojih policah kot opomnik na občutke, ki jih je doživljal med branjem, in zna izbrati pravo knjigo za pravo osebo, da jo obdari z istim veseljem, kot ga je doživel sam.

“Vsak človek je vesel, da cenijo njegovo delo. Pa ne niti toliko, da opazijo tebe, saj si še vedno želim spokojnosti in mirnega pitja kave.”