Piše: Ivan Vogrič
Leta 1913 so v Trebčah pri Trstu poimenovali novoustanovljeno godbo po še živečem skladatelju Viktorju Parmi (Trst 1858 – Maribor 1924), kar je bilo precej nenavadno. Je pa bilo znamenje, da je bil glasbenik uveljavljen in cenjen.
Danes godba še vedno deluje pod tem imenom, spomin na skladatelja pa je že močno zbledel.
Pa vendar je Parma v času življenja zasedal častno mesto v glasbeni pokrajini, kot avtor oper, operet, koračnic za orkester, skladb za klavir, ipd. Kot trdi poznavalec njegovega življenja in opusa, Paolo Petronio, je imel Parma tudi ambicijo sooblikovati ali pa vsaj prispevati k slovenskemu glasbenemu nacionalnemu izrazu.
Kompozicijo je študiral pri Antonu Brucknerju na Dunaju, kar je bila najboljša popotnica za nadaljnjo glasbeno pot. Vendar z glasbo ni prišel do kruha; večinoma se je namreč preživljal v državni administraciji. Kot pravnik (doštudiral je v tedanji prestolnici cesarstva vzporedno s študijem kompozicije), je služboval v mnogih krajih, večinoma na slovenskem etničnem ozemlju. Stalno premeščanje je pomenilo oviro, kot tudi dejstvo, da ga v rojstnem Trstu italijanski krogi niso najbolje sprejemali zaradi slovenskega porekla. Med prvo svetovno vojno je prišel navzkriž z oblastjo zaradi nasprotovanja vojni.
Z glasbo je polno zaživel šele po prvi svetovni vojni, v Mariboru, kjer je bil imenovan za kapelnika Narodnega gledališča. Tu je imel možnost dirigirati tudi svoje opere in operete. Hkrati je sourejal zbornik Struna, ki je objavljal priredbe domačih skladb za orkester. Prav v Mariboru je umrl na božični dan leta 1924.
Med najbolj znana njegova dela uvrščamo opere Zlatorog, Ksenija in Urh, grof celjski. Opero Pavliha pa ni uspel dokončati. Ksenijo izvajajo tudi v novejšem času.
Ob 100-letnici smrti, novembra 2024, so na hiši, kjer je bil rojen, na Trgu Barbacan 1 v Trstu, odkrili dvojezično spominsko ploščo. Na prireditvi je zaigrala tudi trebenska godba, ki nosi njegovo ime, in sicer njegovo koračnico Mladi vojaki.