Založba knjig Kulturnega centra Maribor je v Knjižni zbirki Frontier izdala življenjsko knjigo Miroslava Košute, slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, gledališčnika in angažiranega intelektualca. Avtor je dal knjigi naslov Šakaleva in podnaslov Izbrane strani s pripisi (2023) ter vanjo uvrstil tudi fotografije iz osebnega arhiva. Oblikovanje in prelom je opravil odgovorni urednik Peter Dobaj.
Košuta je knjigo posvetil tudi spominu na slikarja Klavdija Palčiča, opremljevalca svojih knjig; naslov je namenjen njunemu izbranemu delu. Na začetku je pojasnilo: »Šakaléva: beseda s polnim okusom, ki me je vodila iz otroštva v svet pravljičnega; lahko bi bilo ime kake boginje ali bitja iz orientalskih pripovedi kot Šeherezada, pa je samo mreža, ki smo jo prevzeli od sosedov v Zalivu.« (str. 5) Pomen besede šakaleva je nočni ribolov s svetili.
Miroslav Košuta je bil rojen enajstega marca leta 1936 v Križu pri Trstu. V otroštvu je doživljal revščino in fašistično nasilje. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je študiral germanistiko in slavistiko ter diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Zaposlil se je v uredništvu mladinskih radijskih oddaj in kulturni redakciji RTV Ljubljana. Jeseni leta 1969 se je vrnil v Trst in kar petindvajset let uspešno in odmevno opravljal delo ravnatelja in umetniškega vodja Slovenskega stalnega gledališča Trst.
Pisec uvodne besede je slovenski pisatelj Tone Partljič. V svojem značilnem duhovitem in iskrivem slogu natrosi kar nekaj življenjskih resnic, modrosti in spominov, pa tudi grenkih spoznanj. Miroslava Košuto ima za svojega najboljšega prijatelja in ga pri tem matematična natančnost in stopnjevanje pridevnikov prav nič ne vznemirjata, saj ima, kot pravi, najboljših prijateljev več, tako živih kot tistih, ki so že odšli, ustvarjalcev iz mariborske peterice in gledaliških ljudi. Tudi ženske so na tem spisku, med njimi Olga Jančar, Melita Forstnerič Hajnšek, Milena Zupančič in Ivanka Mežan. Partljič je človek, ki ima rad ljudi in z veseljem prihaja mednje, le kako se mu torej ne bi priljubili, vseeno pa se včasih nehote vpraša, ali je res prijetno imeti toliko najboljših prijateljev.
Partljič opiše okoliščine, kako se je Dušan Hedl, kulturni delavec, ki je bil v osemdesetih letih utemeljitelj štajerske verzije panka v Petkovem mlinu pri Mariji Snežni, domislil, da bi pri Kulturnem centru Maribor, ki ga danes tudi vodi, izdal knjigo o Miroslavu Košuti, tako rekoč knjigo življenja in neke vrste založniški happening. Načrt se je posrečil in zdaj je pred nami slikovita in vsebinsko bogata knjiga o pomembnem slovenskem literatu in gledališkem direktorju.
Tone Partljič predstavi gledališko sodelovanje in prijateljstvo, tudi tega ne zamolči, da avtor ni bil zadovoljen z mariborsko uprizoritvijo svoje mladinske igre Vitez na obisku, vendar to ni skalilo njunega osebnega odnosa. Kot najbolj izrazit cankarjanec, ki pozna vsako Cankarjevo besedo, je bil Partljič dramaturg pri uprizoritvi Pohujšanja v dolini Šentflorjanski v Slovenskem stalnem gledališču Trst. S svojo razčlembo in poudarki je prispeval h kakovosti uprizoritve.
V spomine na srečavanje z Miroslavom Košuto literarno učinkovito vtke tudi lastna doživetja. Najbolj pretresljivo je slovo od Marijana Krambergerja, prijatelja iz peterice, ki se je sam odločil za odhod s tega sveta. Ni hotel, da bi bil med ugašanjem komurkoli v breme, zavrnil je pisanje o sebi in sporočilo o smrti, le to je dovolil, da so na Dobravi raztrosili njegov pepel.
Partljič vidi Miroslava Košuto kot pokončnega, odgovornega in pesniško bogatega ustvarjalca, tako rekoč neke vrste pesniškega barda rojakov onstran meje. Na koncu vzklikne: »Srečni, ker ga imamo!« (str. 22)
Objavljen je spominski zapis prijatelja Klavdija Palčiča, likovnega umetnika, ki je s Košuto sodeloval. Občudoval je njegovo literarno ustvarjanje in delovanje v gledališču. Zatem so objavljeni odlomki iz avtorjevih književnih del. V njih se umetnik spominja svojega otroštva, družinskih odnosov, revščine in družbenega dogajanja. Veliko besed nameni pisanju o položaju slovenske manjšine v Italiji. »Kaj pa manjšina? Ah, seveda. Ampak prava manjšina v tem mestu ni slovenska narodnostna skupnost, pač pa smo tisti (tudi Slovenci, to že), ki upiramo pogled v prihodnost.« (str. 28) Na drugem mestu zapiše, da narod, ki ne varuje svojih manjšin, jih bodri in utrjuje, izpostavlja nevarnosti tudi samega sebe, svojo integriteto in suverenost.
Miroslav Košuta je bil v štirinajstem letu fašistične ere rojen v Križu pri Trstu. Očetov rod je segal tja do sredo 17. stoletja, materin pa na začetek 16. stoletja. Oče, ki ga je klical tata, se je navzel revolucionarnih idej in se med prvimi vključil v komunistično partijo. Njegovo upiranje fašizmu je pomenilo prizadevanje za ohranitev slovenske misli in besede.
Zvrsti se nekaj ocen Košutove poezije. Prvi vtis, ki ga je napravila na Marijana Krambergerja, je bil, da je to nekoliko komplicirana in težko pregledna poezija. Mitja Mejak je menil, da je ta lirika šele na začetku obetajoče poti, France Bernik pa jo je ovrednotil za sodobno tako po izpovedni vsebini kot slogu. Pomen je pripisal politični angažiranosti ter čustveni in eksistencialni izpovednosti, napisani v poetičnem in artistično dovršenem jeziku. Boris Paternu je na dnu eksistencialnih podob Trsta razbral pesnikovo temeljno motivacijo – globinski strah. Denis Poniž je omenil princip sredozemske odprtosti, ekstrovertiranosti, radosti nad življenjem ter poudarjanje upanja in zaupanja. Ivo Svetina je opozoril na kal pesniškega paradoksa; v mislih je imel beg in ne vrnitve v rodni kraj. Doseči kraj, v katerem je človeku podeljena zmožnost samozavedanja in samoprepoznavanja, je zagotovo prej beg kot vrnitev, je menil Svetina. Tatjani Rojc se je ob srečanju s Košutovo poezijo odprl svet ljubezni in besede, odstrl se ji je zastor prebujanja čutov in zavesti.
Košuta v nadaljevanju ponudi Pesmi za pokušino. Nekatere so napisane tradicionalno in urejene v kitice, druge so modernistične. V pesmi Miza je nakazana bolečina zaradi izgube sina, pesem Miza drugič pa se glasi: »Pri mizi sedimo trije, / četrti je naše gorje. / Prihaja pa nikdàr ne odide.« (str. 80) Morda je verz, da je vselej igral za vse in izgubil, namenjen prav sinu.
Spodbudne besede o Košutovi poeziji za otroke so napisali Niko Grafenauer, Tone Pavček in Igor Saksida, prvi o domiselnosti, drugi o zagnani hudomušnosti in smehu, tretji pa bogastvu in raznovrstnosti. Objavljene pesmi dokazujejo, da so pohvale utemeljene. Košutove »narobe besede« zvenijo duhovito, šegavo in razigrano, tako zelo, da mu verjamemo, ko pravi, da gre sreča z nami.
Avtor veliko trditev nameni samostojni Sloveniji, dogajanju v njej in odnosu do Slovencev in Slovenk v Italiji, zlasti v Trstu. Pomisli, da bi moral jokati za fanti, ki v eni ali drugi uniformi obležijo, nemirni za vselej, čeprav se jim je hotelo življenja. Perfidni epoletarji odločajo v njihovem imenu. »Zlo in Hudo načenjata človeka zavratno.« (str. 105) Košuta o marsičem dvomi in izraža negotovost, toda besedo vztrajati, zapiše z velikimi črkami, besede zgodovina, pesnik, zlo in hudo pa z veliko začetnico.
Oživi spomin na žrtve fašističnega nasilja in premišljuje o dogajanju v sedanjem času, o katerem meni, da slovenski skupnosti v Italiji ni kdo ve kako naklonjeno. V zadnjem času lahko spremljamo spremembe v meddržavnih odnosih, ki so se zgodile zaradi italijanske desničarske vlade. Tudi do deviantnih obratov v več kot tridesetih letih samostojne Sloveniji je Košuta kritičen. »Republika Slovenija nam je v čast in ponos, nismo pa zmeraj ponosni na njene odločitve in predstavnike,« je zapisal leta 2016.
V posebnem poglavju odgovarja na različna vprašanja in se pošali, da je med nogometnimi poročevalci precej faliranih ali zatajenih poetov. O svojem značaju pravi, da je človeška in pesniška natura s prirojenim nabojem optimizma in mediteranskega vitalizma. Poezija je zanj luč, ki ga poji in greje. »Zavedam se, da moje življenje iz današnje perspektive sodi v predračunalniško poglavje, in mi je, kakor da sem ga v celoti preživel v srednjem veku. Pa mi ni žal.« (str. 147)
Dobil je kar nekaj pomembnih nagrad, med njimi tudi Prešernovo za življenjsko delo, primerilo pa se mu je, da je bil kako leto samo med nominiranci ali pa so mu sporočili, da je nagrajenec, čez čas pa se je izkazalo, da to ni bilo res.
Ne koncu knjige Šakalevaso dodani spisek avtorjeve bogate bibliografije in fotografije iz osebnega arhiva, na katerih so postaje in utrinki iz umetnikovega življenja in dela. Prikazana je zgodba razgibanega in bogatega življenja, polnega prelomnic in uspehov, a tudi grenkih spoznanj. Znani Slovenci, od Cirila Zlobca do igralca Vladimirja Jurca, imajo nasmejane obraze. Vedno je bilo dovolj razlogov za smeh, toda kdaj pa kdaj so pritekle tudi solze.
Knjiga Miroslava Košute Šakaleva, Izbrane strani s pripisi je ena najlepših knjig življenja, kar jih je izdal Kulturni center Maribor, pretresljiva, globoka in presunljiva pripoved o pomembnem slovenskem ustvarjalcu, izpoved in zgodba pokončnega in ustvarjalnega človeka, zvestega samemu sebi, svojemu jeziku in slovenskemu narodu. V mladosti je zase uporabljal psevdonim Morje, in res, v njem je morje, kristalno čisto in sinje, pa tudi razburkano in valovito.
Marija Švajncer