Croatia Records, 2024
Piše: Matej Krajnc
Ima takvih, ki bi radi vse nekdanje in dandanašnje skupno dobro strpali pod kapo nekakšne nostalgije s posmehljivo konotacijo, češ — Ali ima i onakvih, ki so analogna rasa. Kar nekaj časa smo čakali in na Predinovem profilu FB spremljali razvoj njegovega svežega glasbenega srečevanja s Čuturo, znamenitim nekdanjim kitaristom Riblje Čorbe in enim najznamenitejših kitaristov z naših koncev, ker mnogi mi, ki smo bili rojeni v skupni državi, nismo “nostalgični”: enostavno nismo nikoli zares odšli in nam je zato domače, ko beremo o Bajagi, ki obeležuje 40 let Instruktorjev, težko, ko beremo o Borinem odhodu in spet domače, ko se ravno na dan AVNOJa pojavi digitalni album Analogne rase, skupnega projekta Predina in Čuture, kjer pa srečamo tudi še nekatere druge akterje.
Kar nekako sem, v imenu analognih časov, videl intervju z obema v tistem žlahtnem plahtastem Politikinem zabavniku, kjer sem svojčas bral marsikak zapis o novih ploščah, pa prebiral kovance za raznorazne vinile: Svjedoci priče, Prodavnica tajni, Panta rei, Devet lakih komada, Priča o ljubavi obično ugnjavi, Putujemo, vse to je prišlo iz teh voda, dočim smo o novih ploščah Franza slišali že v lokalnem tisku. In na Devet lakih komada Kišobran, ki ga zdaj zapoje Predin v kabaretno-džezovski maniri, ki nato preide v rockovsko balado. In ko Čutura s Predinom nagovori Lennona v Ni u snu … In ko slišimo kitare, denimo v Loše društvo ali v Javi se, Che Guevara … zlasti ta zadnja je hkrati z Ni u snu izjemno cajtgajstovska in hkrati v maniri “no retreat, no surrender”, ki je itak rdeča nit plošče z nosilnimi pesmimi Još imaće nas/Otok sredi časa, Še vedno smo tu in Analogna rasa. Njim se seveda pridruži klasika Šta bi mi bez nas, Še vedno smo tu pa sploh povzema bistvo nekdanjega skupnega življenja … ki zadnja leta, vesel ugotavljam, kljub vse bolj razdejani in razdeljeni družbi spet postaja vse bolj skupno; občutek, da resnično iskrena in esencialna glasba nima več časa za prejebavanje s politikanstvom, pa je vedno močnejši. In Voli me III prinaša Cukićev glas, če se ne motim, kajne. Glas jahača magle, ki se nadvse dobrodošlo prilega protagonistovima. Zraven je tudi Predinov Gastarbajter trubadur, ker seveda sodi zraven. K bendu, ki se ne trudi odkrivati toplih voda ali studencev, ampak lepo igra, kar pesmim priliči. Že omenjeni kitarski soli so tozadevno, se nam zazdi, kar nekako samoumevni, a treba je dodati, da nobena glasba s pomenom danes ni več samoumevna. Lahko smo veseli, da obstaja.
Šta bi mi bez snova, da se čuje naš glas … Šta bi mi bez ljubavi, šta bi mi bez nas. Veste, da se istoimensko kompilacijo Franzev dandanes izjemno težko dobi? Veste, da tudi Devet lakih komada ni za vsakim voglom? In hec je, da Analogno raso poslušam na Apple Music. Čakam, da jo slišim še z vinila, morda še v živo, če bojo vsevišnji akordi naklonjeni. Še vedno namreč potujemo in poskušamo spravit v red vsaj naš svet, ki je zdaj spet nekolikanj širši, kot je bil pred časom. Singl Još imaće nas ste zdaj zagotovo že slišali, oglejte pa si tudi kitare. Pravijo, da časi telekastrov, stratokastrov in dvanajststrunk minevajo. Da prihajajo AI-ji. Dajte no, bodite resni!