ZKP RTVS, 2024
Piše: Matej Krajnc
Izbrana bera z lanskega koncerta Izštekanih 10 je zdaj na voljo na dvojni vinilki. Format je za Kreslinovo glasbo kar pravi, na plošči pa nekaj vidnejših imen domače scene; imena, kot so Chris Eckman, Dan D, Tomaž Hostnik, Jardier in Masayah. Tu so Batista Cadillac, ki nastopijo s Kreslinom v pesmih Neviden in Tisoč let, tu je že znan Kreslinov sodelavec Leopold I., pa Ethnotrip z Joužekom, tolikokrat zarolanim v nekdanji Roki rocka, da ni bilo dvoma, da bo album Nekega jutra, ko se zdani uspešna in referenčna plošča. Pomenila je tudi nekakšno Kreslinovo “uradno vrnitev” v folk rock po kakih petih letih etno rokendrolanja z Beltinško bando, kjer je zbor klenih veteranov poosebil vse, od Spominčic do Lili Marlen in Satisfaction. In Jardier (Alex Raztresen) poskrbi za eno nenavadnejših izvedb pesmi Nekega jutra, ko se zdani. Skova in Skovani pa so z uvodnim (in ne zgolj uvodnim) recitalom, ki se prelevi v zanimiv gypsy swing, po svoje ubrali znamenito Črno kitaro, nosilno pesem prve Kreslinove kasete, ki je sredi osemdesetih med največjo priljubljenostjo Martinov Krpanov, začela uteleševati Kreslina naše generacije. Poleg nekaterih njegovih solističnih pesmi, denimo Dneva neskončnih sanj, smo na kaseti našli tudi Horizonte, Avanturo, Predmestje in Krpane. Pridi z omare, Daniela … In čakali smo Čakam, ki je takrat umanjkala.
Nasploh je treba reči, da je izštekana družba kot vedno pisana in da Kreslinove pesmi zaživijo v mnogih novih kontekstih; ko se pojavi še sam protagonist, pomeni to seveda vrhunec večera … ganjen je, a ravno prav, da se vse skupaj ne spremeni v sentimentalno potovanje, ki je pri protagonistovih sedemdesetih in na Prešernov rojstni dan zavidanja vredno; to sicer spoznamo tudi ob ogledu dokumentarca, v katerem pove marsikaj zanimivega s te poti, pa bi pričujoča dvojna plošča, oštevilčena in opremljena s QR-kodo, lahko bila tudi nekakšen komplementarna izdaja … Kreslinova glasba je šla v naš DNK in tam ostala. Počutil se je dobro za svojih trideset let in štirideset let pozneje se počuti prav tako dobro, le da s še večjo kilometrino in uspešnim tranzicijskim obdobjem, ki je pokazalo, da je več kot mladi prekmurski bobnar in pevec zgoraj brez v zakajenih diskotih, kjer zagotavlja, da “to ni političen song”. In tu so korenine … ko Dan D zapojejo Dekle moje, se spomnimo tako Greenwich Villagea kot premnogih domačih ljudskih pesmi, dediščine, ki se je ne smemo braniti – treba jo je vedno znova osmišljevati in kontekstualizirati.
Kokosy uvedejo ploščo z Eno pesmijo, Vlado jo z Batistami in Tokcem zašpili. Tisoč let. In pove, da šele z izvedbami drugih pesmi zares ostanejo. In da so zares pesmi šele takrat, ko drugi dajo sebe vanje. To je najbrž tudi nosilna misel pričujočega jubilejnega dokumenta, a drevoreda še ni konec in še je čas, kot pravi ena največjih uspešnic zasedbe Martin Krpan, ki jo tule izvajajo Batista Cadillac. In ko lesk v očeh zamenjaš za pesek in za opeko prodaš obraz, ugotoviš, da si v toliko in toliko letih nabral kar nekaj zimzelenih pesmi. Zgodovina pa se, kar zadeva našo glasbo, popravlja, dobivamo precej vinilnih opominov, da gre za bogato, raznorodno sceno, ki je svoje potrditve dobivala tudi v tujini, bodisi na Evroviziji v šestdesetih in sedemdesetih, bodisi na Slovenski popevki, Splitu ali Veseli jeseni, kjer se je rodilo precej evergreenov. Kreslin je s Krpani v osemdesetih slavil na Pop delavnici, v devetdesetih so se začeli koncerti v Cankarju … na pričujoči plošči pa je zgolj prerez tega, kar se je dogajalo v Kinu Šiška 3. 12. 2023. Ko lahko rečemo, da Kreslin ostaja omnirelevanten tudi za mlajše generacije, ne zgolj Siddhartine. In nekje v zraku je tu seveda tudi duh Akija, Radeta in drugih sopotnikov, ki še potujejo ali so odpotovali. Med drugim tudi tale ptič, ki je ugotavljal, da morda ni čisto vseeno, ali imaš rdečo ali zeleno kaseto. Tisto prvo.
