KIBZ, 2022
Piše: Matej Krajnc
Najprej vse, kar morate vedeti o običajnem B-kompleksu: https://www.sanolabor.si/sredisce-boljsega-pocutja/b-kompleks O istoimenskem bendu (ki ne izhaja nujno iz zdravila, ampak tudi iz imena frontmena, Boštek in njegovi kompleksi) pa naj govori tale album, ki sicer ni čisto nov, a o njem na našem portalu še nismo pisali. Zakaj pa ne, pobarate, jebemti mater (kot se imenitno rima ena izmed pesmi v kontekstu s slabo vestjo)? Pa dajmo. Ustavimo se najprej pri najbolj izpostavljenem. Vse je slabo, kako naj imam se fino, pojejo B-kompleks v istoimenskem singlu, ki rokenrolovske kitare nameša z doo-woopom in bugivugijem. Dvanajst pesmi je nastajalo počasi, ker je bend izdatno igral bogat repertoar … americane, što znači Cash, Petty, Dolly idr. Boštjan Zorc, protagonist mariborske Kitarnice in B iz kompleksa, odlično zažiga tudi surf in še marsikaj drugega: za vse to ima tudi ustrezne zasedbe. A Kompleksi so imeli dovolj tujih uspešnic, pa so napisali svoje. Kajneda. Avtor je zvečine Zorc, pri treh pesmih se pridružijo Janez Mule, Petr Mašin in Renato Volker Rene. Vsaka pesem na pričujočem albumu ima že na ovitku svoj opis, škoda ker ne tudi besedil, a ne možeš imati i ovce i novce, saj že snemanje in izdaja plošče dosti koštata. Vse je slabo ima podnapis “… če se sam ne odločiš drugače”, druge pesmi pa, ki vsaka po svoje nosijo “breme” korenin z juga ZDA, so raznoraznega kova: uvodna Na mah je posvečena vsem z nizko samopodobo, Nisn se prijavo je za vse bivše “šefe”, Ljubiva se počasi (Renejevo besedilo) za vse ljubezni in Ravno prav za “slovenceljne”. B-kompleks so duhovit in angažiran bend, saj je vse rokenrol, kajne, mentalitete pa so dandanes rokenrola vredne. Še posebej, ker z veliko hitrostjo drvijo v ambis. Đavolji ambis, bi dodal Mister No.
Že plošča sama, posneta pri Ženku, je dovolj, da se vam povrne volja do t. i. americane, ki je dandanes zelo zlorabljen žanr in večkrat tudi izgovor za razne take, ki so v resnici bolj pop in tudi ne preveč pismeni. To ni mogoče trditi za Boštjana Zorca, ki je s kolegi sestavil odličen in tudi zelo pismen album. In ko skočite na YouTube, da bi slišali še kaj, vas poleg Nisn se prijavo in Božične (v spomin in opomin, pravi podnaslov) pričaka vrsta presenečenj, od Allmanov do Casha, točneje tradicionalne Ain’t No Grave, trdega oreha, ki bi v kakih manj spretnih rokah hitro postal zgolj površno banalen izlet. Zorc in fantje komad redefinirajo v slovenščini, kot tudi Nelsonov On The Road Again – Na turnejo spet in Who’s Been Talkin’ Howlina Wolfa. Ni čudno, da igrajo na moje strune.
Res težko pričakujem nova avtorska poglavja, vmes pa bom užival v večkratnih poslušanjih pričujočih pesmi. Zorčev glas bi lahko opisali nekje med pritajenim Elvisom, bluesovskim stokom in naravnim kompresorjem. Poleg njega in Ženka igrajo še Flik iz MI2, Gašper Peršl, Lucie Dajčar (tudi gostja na plošči Primoža Vidoviča), Valerija Tominc in Mitja Novak. Poiščite jih po referencah, kjer jih nismo omenili. Nekakšna superskupina torej. Tale Božična tule spodaj pa kot nalašč za tele dni. Če se še niste fotografirali z Božičkom, tudi zdaj ni čas za to; zdaj prisluhnimo kitaram.
