Janez Ovsec – NAVDIH KOT IZDIH IN VDIH

Piše: Andrej Lutman

iz zbornika IZ KNJIG V KNJIGO

Janez Ovsec je bil rojen 24. junija 1922, umrl 15. oktobra 1989. Na klasični gimnaziji maturiral leta 1943. Zaposlen pri Triglav filmu, pri tedniku Mladina, najdlje pa v NUK-u kot knjižničar. Tako rekoč celo življenje je imel težave s pljuči. Bil na Golniku, upokojen zaradi bolezni. Nato so zdravniki na njem prvič preizkusili novo zdravilo, ki mu je tako pomagalo, da se je znova zaposlil in se ustaljeno upokojil. Trdoživost je vsekakor ohranjal tudi z jogijskimi vajami.

O jogi v pismu Francetu Piberniku zapiše: »Zapletena in številna indijska verstva me niso toliko zanimala. Pač pa mi je vso pozornost zbudila joga, ki je v bistvu metoda, kako samega sebe pripraviti v stanje, v katerem je mogoče doživljati absolutno. Moje zanimanje za jogo je bilo postopno. V umetnosti me je izpopolnjevalo, čeprav me je včasih od nje celo oddaljevalo. Ugotovil sem, da dejavnost umetniškega ustvarjanja ni v premem sorazmerju s samim poglabljanjem v meditaciji, da je takemu stanju celo nasprotna, čeprav sta medsebojno odvisni in se izpopolnjujeta kakor vdih in izdih, kakor dan in noč, delo in počitek, odkrivanje in oblikovanje.«

Leta 1944 ima pripravljeno zbirko Sive ptice. Leta 1952 uprizorjena dramska pesnitev Čarobno žezlo, leta 1954 v glasilu Svit objavi prispevek z naslovom Kaj je z moderno. Nato pesniške zbirke: Samotna jutra (1958); Na dnu so samo še zvezde (1964); Jezera dobrega srca (1969); Sredi vrta je drevo (1969); Na nebu vodnar (1974); Sama radost bivanja (1985). Za zbornik Franceta Pibernika Med tradicijo in modernizmom (1978) napiše daljše pismo o svojem ustvarjanju. Objavljena naj bi bila približno desetina njegovega dela.

IZGUBLJENI KLJUČ

Nikoli še nisem slišal peti slavca.

Pesem ni pripravna za odkrivanje

loput zavesti.

Najbolj izmišljeno je resnično.

V morju asfalta pa se ne moreš utopiti.

Zasmoljeni čakamo rešilnega vrtanja.

Prav gotovo ni nevarnosti za občutljiva vplivanja.

Tudi upanje zaman plivka ob stene,

tako gotovo si, v čemer tičiš.

Nikoli še nisem slišal peti slavca.

To ni dobro

in danes me dolgo ne bo domov.

Pesem, iz zbirke Na nebu vodnar, naj nakaže smer tokratne poti v pesništvo, ki je bilo v času svojega nastajanja deležno namernega zapostavljanja. O vzrokih za zapostavljenost kasneje, zdaj naj opozorim predvsem na dejstvo, da navedena pesem lahko označi določen del poti in način pesnikovega potovanja po njej. Čudenje je poglavitno vzdušje, čudenje, ki razprostre pred sabo drugačno dojemanje tistega, kar naj bi bilo za vse isto; ista domena o svetu, v katerem živimo. In hipna ugotovitev, da so stvari, ki presegajo pesem, ki presegajo jezik. In ustoličenje dejstva, da smo na mestu, prilepljeni na čakanje nečesa ali nekoga. A pesnik ima svojo pot, sledi svoji tišini, svojemu iskanju. Takšen je eden od možnih zapisov ob pesmi. Razlaga, se rado reče, pa se sprašujem, kako sploh raz-ložiti pesem …

Janez_Ovsec_1964

Janez Ovsec, Foto: Wikipedija

No, Janez Ovsec s tem ni imel težav, nasprotno. Z besedo razglas lahko označim objavo spisa v glasilu Svit: Kaj je z moderno, saj nakazuje pot, ki jo je pesnik ubral. Seveda ni nepomembno, da pred objavo tega spisa še ni objavil knjige, še manj pa, da je imel zaradi tega spisa težave pri objavi svojih del. Kako to? Kaj je v tem spisu takšnega? Naj navržem še, da je glasilo Svit lahko izhajalo le dve leti. A ostanem pri pesniku. V svojem spisu se spopade z miselnostjo, da je pesnjenje vlivanje vsebine v obliko. Bolj ali manj stalne vsebine v dokaj stalno obliko. Vsaki obliki pripada (z rahlimi odstopanji) določena vsebina. Oblika je ukaz zgodovine, je znak za nespremenljivost. Vsebina pa je prilagojena dnevnim potrebam, če poenostavim. (Da ne slepomišim: kasneje, v pismu Francetu Piberniku, je Janez Ovsec označil takšno početje z »lopatarska poezija«.) No, in prav spogledovanje z novimi izraznimi pesniškimi oblikami je bilo za tiste čase po končni osvoboditvi dokaj kočljivo početje, saj je nevarnost, da z novimi oblikami pridejo tudi nove vsebine, ali pa so te vsebine že tu, tuje in nevarne, pa si le še iščejo možnost utelešenja, pa četudi v pesmi.

Zapiše: »In kaj je z moderno poezijo? Naletimo na vse polno smeri, na take, ki jih že poznamo in tudi take, ki jih še nismo imeli priložnosti podrobneje pregledati. Vsem smerem pa je skupen odklon od stare tradicije klasičnega ustvarjanja, ki mu tudi naša ‘moderna’ z Župančičem še vedno služi, dasi je prevzela nekaj novih elementov. Današnja moderna poezija je zanetila revolucijo prav do same besede. Ni važna toliko zunanja forma kot taka; važna je beseda in nje bistvo. Moderna lahko uporablja sonet ali svoboden verz. Glavna ji je umetniška vsebina. Tako se želi osvoboditi formalizma, dasi istočasno upošteva tudi formo.«

S temi besedami se razpiše že kmalu na začetku svojega spisa Kaj je z moderno, ko primerja moderno pesništvo in abstraktno slikarstvo. In ugotovi, da je sodobna umetnost in ustvarjanje na poti v samo jedro sebe, v svoje pojavne oblike: barva, beseda.

Zapiše: »Barva je že sama na sebi doživetje. Element je, sila in lepota. Logičnost barve se kaže v liku, nosilcu oblike. Logičnost besede v umnem stavku. Moderna odklanja tako logiko, ki jo dolgočasi. Tako vzbuja bolj razpoloženja kot misli in ustvarja sintakso, ki hoče biti široko razumljena. Zato je baje mogoče večino modernih pesmi razumeti na več načinov, ker niso z ostro logiko vezane na ozko miselno področje. V resnici pa je točneje, da so vsi ti načini le del zadnje in osnovne podobe, najglobljega bistva pesmi. Ne gre za ‘opisano’ misel, gre za misel, ki jo vsebuje pesem kot celota. Ne gre za noben izem, temveč za razširjenje zavesti, za višjo logično vrednoto. Ta ni v samem skladju logike, temveč v notranjem doživetju besed, ki se aplicira v zunanji formi. Moderna zato ne pripoveduje in ne opisuje, temveč predvsem postavlja in upodablja, kar gleda in doživlja. S tem se seveda mnogo bolj lahko približa resnici, ker je ne opisuje, temveč posreduje. Kar je perspektiva v slikarstvu, je logika v literaturi. Premičje je, na katerem se gradi misel in mišljenje, kakor v slikarstvu s pomočjo perspektive podoba zunanjega sveta. Čim več pa doživljamo v svoji notranjosti in projiciramo nanjo tudi zunanje dogodke, tem bolj se zanimanje za zunanjo predmetnost izgublja in tudi ta predmetnost se izpreminja. K temu pristopi še dejstvo, da v resnici perspektive sploh ni, če bi bili sposobni gledati objekt neposredno – iz njegove lastne mere – zunaj in znotraj hkrati, iz absolutnega stališča, ali njegovega bistva. Tako tudi logike ni (ker je vseeno, ali je, ali ni), čim nam postane misel, ki jo sicer s pomočjo logike dojamemo, doživetje, neki pojav, neki kompleks. Umetnik zmore postaviti tak kompleks, ne da bi mu bilo treba kakorkoli logično graditi. Doživetje je. Čim nam je nekaj doživetje, ga bomo upodobili in ne pisali o njem. Tako se beseda šele prav uveljavi, pridobi svoj globoki pomen, barvo, intenziteto, ton in ritem. Tako se osvobodi ozkega okvira stare forme in razvije vse svoje bistvo. Pesnik nič več ne piše in ne govori. Ustvarja neposredno. Logika je potisnjena v ozadje, ker mu ni potrebna kot metoda razvozljavanja njegovih teženj. Pesnik daje čisto besedo, ki je sama dovolj močna, da zmore oživeti novo obliko.«

Kako lahko razumem drugače takšne besede, kakor napovedi lastnih pesmi. Seveda ne gre zanemariti na učinek (in vpliv?), ki ga je imel spis v takratni javnosti. Vsekakor so bile takšne misli ho-ruk časom moteče, milo rečeno. Odpirale so namreč poglede na osnove naših početij in stremljenj. Osvoboditev je imela svoje učinke, učenke in učence v doslednosti. Bil je tudi čas, ko so določene zamisli in postopki prihajali iz bolj ali manj daljnega Vzhoda, Helena Blavatska in Rudolf Steiner sta bila središči novih pogledov na življenje in bivanje sploh. Pojavila so se določena gibanja s svojim znanjem, in ga širila. Prav kakor umetniške smeri. Bil je čas razpadanja določenega reda in ureditve, to je dajalo videz urejenosti in čutenje zatohlosti, bil je čas udarov in tudi čas darov. In eden od takšnih darov je tudi pesniški dar. In seveda zavist, to skorajda osnovno gibalo človeštva. Verzi, ki jih je pesnil Janez Ovsec, so bili enostavno preveč jasni, dosledni, preveč štrleči, prepesniški. Odtod tudi ustrezen odziv, ki je odriv in izriv. In takšni so še danes. In verzi in obrobje.

Z verzi »Majhna hoče biti moja pesem! / Kot roža, ovijajoča se okrog tebe, / in kakor veter, ki dviga pesek s tal« konča uvodnico v svojo prvo zbirko. Naj omenim, da jo je obogatil z likovnimi prilogami in z risbo na platnicah pesnikov brat Jože. Podobe gozdov in travnikov odsevajo pesniški svet, ki ga nosijo verzi: »Vse je izmerjeno. / Nimam kaj reči, / le zvezde čujem / teči, / kaj vem kam.«

Čeprav soočen z nečim, kar ga neskončno presega, je ohranil in razvil svojevrsten pesniški izraz, ki na Slovenskem ni prav pogost: pesništvo brez jamranja, pesništvo brez izrekanja večnih resnic o bedi življenja našega, ki vodi od kurbe do steklenice, če poenostavim seveda. Ne. Sam o tem zapiše v pismu Francetu Piberniku: »Prizadet sem bil od neizpolnjenih hrepenenj in kri je res tekla. Samo v svoji izpovednosti sem šel nekoliko stran od pestovanja bolečine, ki ga je bilo v slovenski poeziji vedno veliko. Moja poezija pa tudi ni umik življenju, umik v neresnični, zasanjani, polepoteni svet, kot bi to nekateri radi prikazali. Če v pesmi pojem o neznani sili ali o magnetnem toku, ki mi dviga roke, sem to tudi res doživel, ne morda pobral iz knjig ali si izmislil v domišljiji.«

Pesem Janeza Ovsca je premišljena vaba za spoznanje o radosti bivanja, o veselju, o lepoti, o ljubezni, o moči in o soncu, ki je v vsakem srcu. Naj to ponazori pesem Prisotnost:

Nedotaknjenost svetlega morja.

Sam med visokimi travami.

Veter utriplje

in me širi v zavetje

nepojmljive prisotnosti.

Tisoč iveri hiti v bitje.

Ljubezen mi dviga roke

v polnost objema.

Od vsepovsod priteka nepoznana moč.

Opevanje življenja je seveda predvsem opevanje ljubezni. To je področje, kjer se pesnik ne hrani, ne varčuje s sabo, temveč postane hrana čustvom:

KADAR SVA skupaj,

občutim radost in jo zavržem.

Tedaj mi jo podariš vso.

V njej utone hrepenenje.

Gotovost je, močnejša od zvestobe.

In v tej veseli drži vztraja pravzaprav skozi vso svojo pesniško pot. Z zbirko Na dnu so samo še zvezde je dorekel snov, ki jo je razpel v prvenki: življenje kot samosvoj pojav, nikomur ničesar dolžan in brez sleherne krivde, iščoč sebe in svojo izpopolnitev, zvedav in smel; kot v pesmi Ne bom se izpremenil:

Ne bom se mnogo izpremenil,

le trava bo zrastla visoko

in na kamnih bo mah.

Voda je preganila svojo mrežico

in zajela nekaj lusk svetlobe.

Ravna je moja gladina.

Ne bom se mnogo izpremenil,

le klicali me ne bodo več

in tišina bo popolnoma moja.

To pesem bi lahko pogojno označil za mračno, a le v primerjavi z njegovimi drugimi, precej vedrejšimi pesmimi. Če pa jo primerjam s pesmimi njegovih sodobnikov in tudi sodobnic, pa je ta pesem vedra in obetavna. In prav takšno je tudi mesto Janeza Ovsca v slovenskem pesništvu: prevesel je, a ni veseljaški, pesni o radosti in ljubezni in tudi misli tako. Ne spreneveda se ob kozarcu rujnega, kjer gredo v uho le že prerimane rime in utečene pesniške oblike. In seveda je potemtakem tudi tako imenovana vsebina druga in drugačna. Tu se neki krog le sklene. In tu je tudi razlog, da se pesmi pojejo dalje, drugačne in drugače.

Tako lahko v zbirki Jezera dobrega sonca zasledimo pesmi, ki po svoji skladnji in seveda tudi dolžini že postanejo pesnitve, seveda v sodobni inačici. Pesnik je tu še bolj obseden s kroženji zvezd, z utripanji svetlob, s čutenjem onkraj jezika: »Šele polagoma nastaja moja svetloba. / Prav počasi sem na nebu vsake stvari / in ko si se zavedela, / v istem trenutku / je izginil svet.«

Prav osredotočenje na večnost ga je toliko ločevalo od ostalih stihoklepcev in stihoklepk. In pa seveda njihovo nepoznavanje drugačnejšega izraza, drugačnejše obravnave pesniške snovi. In še tipičen odziv zaplankanosti: namesto da prisluhneš, nemudoma stišaš. A utišaš ne. Saj pesnik ve: »Med vsakim hribom je dol / in vsaka polnost ima svojo votlino, / vsaka mati ima svojo maternico, / vsak razum svojo skodelo. // vsako brezno / svoj vrh.«

Kljub zagovoru svobodnih pesniških oblik pa je Janez Ovsec gojil tudi sonet. V zbirki Sredi vrta je drevo je objavil del svojih sonetov.

O pisanju sonetov Francetu Piberniku odpiše tudi: »V sonetih sem želel izpolniti zlasti čustvo elementarnega erosa; prav za to je bila prikladna sonetna oblika. (…) Ljubezensko čustvo naj bi se zlivalo v celoto sonetne primere in moje notranje skladnosti z njo. Zato sem z ustaljenimi pripomočki in s preprostimi besedami, določno, pa vendarle drugače kot v običajnem življenju izpovedal ljubezen v igrivem ritmu in muzikalnem zvenu. Ljubezen, ki na zunaj ni zapletena, je na videz preprosta, ‘netragična’, v bistvu zvesta in tudi, ko je uslišana, ostaja nepotešena in se iz enote razliva v celoto in na vse ljudi. Taka ljubezen je celo v svoji izpolnitvi nedoumljiva in se vedno znova oddaljuje od nas. Te poetične erotike mojih sonetov kritika ni opazila, čeprav je zelo očitna.«

Naj ta spis, ki sem ga prispeval kot svoje besedilo le bolj za lepljenje navedkov, tudi zaključi navedek – dogodek s pesmijo. Ovsec Piberniku piše: »Zanimivo bo povedati, da sem celo v svojo leta 1969 izdano četrto knjigo pesmi Jezera dobrega sonca vkomponiral nekaj pesmi starejšega datuma, med drugim pesem Zakaj bi jokal. Danes se ‘spodobno’ bere, čeprav so me nekateri, ki so jo pred tem videli v reviji, spraševali, ali sem zašel med skrajneže. Pesem pa je nastala 1944. leta in sem jo takrat pokazal enemu svojih prijateljev, pa me je v smehu zavrnil: ‘Če misliš, da ti bodo te verze kdaj tiskali, si čisto zmešan!’ Seveda je bilo to prijateljsko opozorilo le šala, vendar kot dejstvo kaže, da se je moj stil izoblikoval že takrat, ko nisem imel nobenih možnosti za objavljanje.«

ZAKAJ BI JOKAL

Nebo je pristalo ob mojem srcu,

vode so se dvignile s ptiči hrepenenja.

Samotna mesta sem obiskal.

Našla sva se na črepinjah

in sem se ti nasmejal.

Odšli so in se ne vrnejo.

Midva se vračava kakor lastovice.

Večerna zarja pozdravlja jutro.

Sonce so zvezde ujele.

Smehljaj ti je čarobnjak pripel na lica.

Zakaj bi jokal!

Valovi igrajo ringaraja.

Zemlja je odrinila od brega.

Cvrkut čudnih metuljev me pretresa.

Netopir se je obesil na čas

in kakšne barve je tema!

Utripanje življenja se smeje.

Z razbojniki sem popival.

Tebe povabljam na svatbo.

Počakam vas, da bom sam.

Potem vam pošljem pismo –

dobro se imam kakor kamen,

bolje se imam – kakor drevo.

Človek je pač srečen.

In bi ne jokal?

Dež je izpral reke,

morje se je preselilo

in sam sedim na robu sonca.

Divje race se sprehajajo.

Po mojih žilah pluje brodovje.

Pristanišče je odprto še nekaj dni.

Vesolje se spušča na zemljo.

Frkolini mečejo kamenje na njegov vrt.

Skozi špranje časa naletava puščavski pesek.

Veliko bo treba nositi.

Splošno preseljevanje stvari

Ti ne maraš nerednosti.

Če se umaknem, nisem več na svojem kraju.

Tako se urejuje natančno.

In bi še jokal?

Kaj sem storil koristnega!

Ves dan te gledam, ko se igraš.

Posadiš me med črepinje,

jaz pa se ti smejem.

O, ljubljena,

od daleč prihajaš

in veš, zakaj več ne jočem.

(Spisal in prepisal Andrej Lutman.)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s