KRATKOMETRAŽNO O DOLGOMETRAŽNIH (5)

Piše: Matej Krajnc

Pop edition

Natasha Bedingfield: Roll With Me (We All Hear/Universal 2019) *

Zdaj je mama, kar je pohvalno, ni pa dovolj. Skratka: s tem se ne more izvleči in če nas še tako poziva, naj se zabavamo (?) … družimo (?) z njo, se do konca zdolgočasimo že po prvi minuti – kar je po svoje tudi svojstven dosežek.

Bon Iver: i, i (Jagjaguwar 2019) **

Žalostna bo prihodnost indieja v rokah takih mojstrov … Radi bi bili edgy, pa ne morejo biti, ker DNK ne dopušča. Radi bi bili spevni, a kaj, ko bi radi bili tudi edgy. In tako naprej, v fake-land. Seveda z milijoni. Druga zvezdica je za naslovnico, ki sicer ne sodi k vsebini.

Thom Yorke: Anima (Unsustainabubble Ltd. 2019) **

Najprej je prepričal vse druge, da je genij, potem je postal solist in prepričal še sebe. Zdaj to unovčuje. Tudi z globokimi (?) naslovi.

Freya Ridings: Freya Ridings (Good Soldiers/Capitol 2019) *

Nadvse si želim najti kakovosten sodobni pop, a zdi se, da je vse iz istega gnezda; producirano in zapeto na isti, dolgočasen način. Čemu ne bi nekdo raje zvenel kot novi on(a) namesto kot novi nekdo drug, se zastavlja vprašanje, a odgovor je na dlani že odkar so konec petdesetih začeli producirati “nove Elvise” … ki so bili svetlobna leta nad kopijami dandanašnjih div in divjakov.

Eurovision Song Contest Tel Aviv 2019 (Universal 2019) *

In nekoč smo se, čudaki, pritoževali nad sladkobnostjo Johnnyja Logana! Časi so se tako spremenili, da je Johnny postal nedosegljiva oaza … mi pa smo se vmes postarali, seveda!

Emma Bunton: My Happy Place (BMG 2019) **

Spice Reunion ni uspel, baje. Victorie ni bilo, baje. Emma je posnela novo ploščo, baje, ki … hja, ki vsaj ne spominja (preveč) na Beyoncé, Rihanno, Ariano, Camillo, Miley … Ampak ko bi vsaj pela pol tako dobro kot zna Miley, če hoče!

Avril Lavigne: Head Above Water (BMG 2019) **

Doggone it! Upornica, ki je v resnici želela biti najstniški idol, je zdaj spet zdrava in poje. Na naslovnici se sleče in posadi obse kitaro. Nastane fotografija, ki ji pravijo umetniška. In nasmeh, ki je spet bolj grenak.

Ariana Grande: thank u, next (Republic/UMG 2019) ***

Tretja zvezdica zato, ker (kot Miley) za razliko od zgornjih gospodičen zna peti, če vmes ni prodajnih številk. In dve zvezdici preč, če tega ne upoštevamo, Manchester gor ali dol.

Tom Walker: What A Time To Be Alive (Relentless/Sony) **

Slišal sem že, da je žanr pop glasbe treba soditi samega po sebi, ne glede na druge, recimo jim “globlje” žanre. Prav, a ne glede na to, koliko britov pobere, je Tom še vedno silno spregledljiv in tu mu ne pomagata ne optimizem iz naslova in ne raskavi glas, ki ga je, se zdi, potegnil iz predala Michaela Boltona, potem ko ga je dvajset let nasilno šopal s štirimi škatlami Marlbora na dan.

Beyoncé: Homecoming – The Live Album (Parkwood/Columbia 2019) *

Dadi Daz je bil srečen na svoj žalosten način. Beyoncé je v živo nadvse srečna, a to je žalostno.

Carly Rae Jepsen: Dedicated (Schoolboy/Interscope 2019) *

Če je tole preobrazba iz bubble-guma v iskrenost, potem je Gregor Samsa nekje pošteno zajebal …

Taron Egerton & drugi: Rocketman (glasba iz filma) (Virgin EMI 2019) ****

Samo njegovo veličanstvo sir Reggie je požegnalo tale projekt, celo sodelovalo je na njem. Taron ni slabo opravil, čeprav je film bolj spektakel kot kaj drugega (seveda, kot tudi Freddiejev itd. itd., kaj pa smo pričakovali!?), a ko sem govoril o dobrem popu, pocukranem ali ne, sem govoril (tudi) o pesmih kot so Your Song, Goodbye Yellow Brick Road, Rocket Man, Don’t Let The Sun Go Down On Me … Reggie Dwight jih je nanizal precej, dovolj, da bi se dandanašnji “pop proizvodi” lahko iz njih tudi česa naučili. Recimo petja.

 

 

 

 

 

 

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.