Columbia Legacy, 2024
Piše: Matej Krajnc
Bob Dylan je pred nekaj leti na podoben način že arhiviral znamenito turnejo 1966, tole pa je še bolj majestetična zbirka – 27 zgoščenk, na katerih je vse, kar je uradnega ostalo od velike “vrnitvene” turneje z The Band. Leta 1974 je, če se spominjate, izšla dvojna plošča Before The Flood, a tista poplava ni nič v primerjavi s kraljevskim gradivom v pričujoči zbirki. Zraven dobite knjižico z vsemi podatki in esejem Elizabeth Nelson, ki govori tudi o nekaterih stereotipih.
Eden takih je, da je Dylan pred “vrnitvijo” vse od znamenite nesreče 1967 živel v nekakšnem azilu, kjer ni imel nobenega stika z družbo in realnostjo. Družinski človek se je brigal za družino, muziko pa pustil ob strani. A Dylan je že konec leta 1967 posnel enega svojih najvplivnejših in tudi najvidnejših albumov John Wesley Harding, leta 1969 in 1970 zmedel svetovno javnost z izletom v Nashville in dvema ploščama (od tega je bila ena dvojna), leta 1970 izdal še album New Morning, leta 1971 za zbirko Greatest Hits Vol. II znova posnel nekaj svojih starih pesmi in nastopil na koncertu za Bangladeš, leta 1973 igral v filmu Pat Garrett & Billy The Kid in zanj spisal glasbo, v letu velike turneje 1974 pa izdal še album Planet Waves. Kar veliko outputa za puščavnika.
A drži, da je na turneji 1974 Dylan redefiniral svojo glasbeno podobo in prioritete. Nastopi so doneli kot orkan, Dylan namreč od leta 1966 ni nastopal redno, ni bil na turnejah in sam kralj rokenrola vam lahko pove, kako to vpliva na glasbeniško nrav. Jasno je, da je po izbruhu 1963-1966 nujno potreboval počitek, v letih 1964 in 65 je izdal po dva albuma na leto in, kot Beatli, na vsakem vidno napredoval. Kulminacija z dvojčkom Blonde On Blonde in turnejo, na kateri ni vedno naletel na pozorno občinstvo, preobloženo z medijskim hypom okrog “elektrifikacije” (električni albumi so se začuda in paradoksalno odlično prodajali in še uspešnice je imel), je bila dovolj, da je bilo treba premisliti, kako naprej. Osem let je trajalo, da je spet šel na daljšo pot, a od takrat se ni več ustavil: Rolling Thunder Revue, t. i. “neskončna” turneja … In svet se je vmes popolnoma spremenil.
Leto 1974 je bilo leto nekakšne iniciacije velikih turnej, kot jih poznamo dandanes: štadioni in podobno. Dylanova je bila ena izmed prvih. Občinstvo ga je želelo slišati v živo. The Band so leta 1974 kot bend že dosegli vrh svojega ustvarjalnega izraza, bili so prav tako razvpiti kot Dylan. Medtem ko se bo njihova zgodba počasi končala, se bo Dylanova spet začela vzpenjati in vzpona še dandanes ni konec, čeprav je bil ob poti tu pa tam kak kratek postanek. A The Band so postali in ostali del legende, vplivni in kakovostni, Dylan pa je vedel, da jih za pohod 1974 želi spet imeti ob sebi. Navsezadnje so skupaj posneli tudi Planet Waves.
Začelo se je 3. januarja 1974 v Chicagu. Planet Waves je izšel 14 dni zatem. Na čikaškem stadionu je Dylan odigral dva koncerta in nato šel v Philadelphio. Repertoar, ki ga je v Chicagu uvedla pesem Hero Blues, pozneje pa je prišel na vrsto tudi izbor s prihajajočega albuma, se je ves čas spreminjal – v Philadelphii je Hero Blues izginil, nadomestila ga je pesem Ballad Of Hollis Brown, nato Rainy Day Women #12 & 35, nato Most Likely You Go Your Way in tako naprej. Dylan se nikoli ni hotel preveč ponavljati, na živce mu je šlo, če je vsak večer igral identičen vrstni red. Zadnja leta je tozadevno postal bolj popustljiv, a ne docela. Na koncertih 1974 je igral avrorske pesmi, vsaj na zabeleženih špilih samo in izključno avtorske. Imel jih je več kot dovolj in še jih je ostalo. Stalnica z nove plošče je bila Forever Young, ki je ostala ena njegovih najbolj priljubljenih pesmi. In All Along The Watchtower je zažežil, Hendrix je bil inspiracija, a še večja, se zdi, posamezni inštrumentalisti (in pevci) iz The Band, ki Dylana nikoli niso dojemali kot nepresežno veličino, ki se ji je treba klanjati in jo ponižno spremljati, ampak kot sočasnika, s katerim na odru potekajo dvogovori.
Pričujoča zbirka je abecednik za vse, ki jih zanima, kakšna je bila širša slika leta 1974, obenem pa esencialno poslušanje za vsakega ljubitelja avtorske glasbe, na čelu katere je bil Dylan vse od leta 1962, ko je s svojimi pesmimi začel spreminjati sceno. Ta je bila leta 1974 pestra in razvejana: od številnih pesnikov-glasbenikov, ki so sledili njegovemu zgledu (Kristofferson, Prine, Waits, Young, Springsteen, Wainwright …) do “anomalij” tipa Randy Newman, ki je bil popolna kategorija zase (kot tudi denimo Laura Nyro), scene z Zahodne obale (mdr. Mitchell, Taylor, Browne, Ronstadt …) in vrste zasedb, ki so nastajale v sedemdesetih ali prišle iz šestdesetih oborožene z novim arzenalom (kot denimo Stonesi v obdobju 1969-1973). Gradiva je v pričujoči zbirki toliko, da se velja usesti s knjižico v roki in pozorno prisluhniti. Veliko dela nas čaka.
