Piše: Matej Krajnc

Columbia Legacy, 2018

Pesmi v živo, ki so na voljo na pričujoči kompilaciji, ste dylanofili lahko dobili v prvi polovici desetletja na treh zelo omejenih izdajah, ki so izšle zlasti zato, da bi posnetke na njih obvarovali pred potekom avtorskih pravic. Nekako tako, kajne. Letos so se pri Dylanovi založbi odločili najboljše iz te vreče ponuditi na dvojni plošči, vendar ne v zbirki Bootleg Series, ampak posebej. Zabeleženo je obdobje, ki velja za Dylanovo “vintage” – skorajda od samih začetkov, torej iz njegovega “minstrelovskega” obdobja, ko se je formiral v najvidnejšega folk avtorja in izvajalca generacije, pa vse do znamenitega kvarteta albumov v letih 1965-66, ko se je od folkovsko-protestnega akustičnega trubadurstva poslovil in skočil v kraljestvo stratocastrov in telecasatrov, obenem pa redefiniral funkcijo “fanta s kitaro”.

V knjižici tokrat ni esejev ali dolgih spremnih besed, poleg fotografij zgolj podatki o posameznih pesmih in kje/kdaj jih je Dylan izvedel v živo. Od kavarn (1962) do dvoran (1963) in naprej se kompilacija posluša kot nekakšna živa retrospektiva, ki smo jih sicer že bili deležni, a tale izbor je med najboljšimi do zdaj. Tisti, ki imate doma Bootleg Series in številne piratske izdaje, bržčas ne potrebujete dodatnih besed: od Gerde’s Folk City v New Yorku do ABC Theatre v Belfastu Dylan prispe od Blowin’ In The Wind do Visions Of Johanna, od folkovske balade z gospelovskim nadihom do simbolizma in nadrealizma, česar v rockovski (in pop) glasbi poprej še nismo slišali. Pop pravimo zgolj zato, ker so te pesmi postale tudi popularne, čeprav na svoj način in na lestvicah zvečine v izvedbah drugih, sicer pa gre skoraj brez izjeme za uglasbljeno poezijo, mojstrsko péto besedo o sodobnih časih, vpetih v glasbeno izročilo dolgih desetletij. Bob Dylan’s Dream, Boots Of Spanish Leather, Masters Of War, Gates Of Eden in Desolation Row so pesmi, brez katerih si težko predstavljamo podobo današnjega sveta, po razglasitvi Nobelove nagrade za literaturo leta 2016 pa je postalo jasno, da so tudi ključen del sodobne književnosti 20. (in 21.) stoletja, tudi zato, ker še vedno navdihujejo. “Uničil sem Tin Pan Alley,” je v šestdesetih povedal Dylan, a v resnici ga je, kot se je v zadnjih treh letih pokazalo ob izdajah plošč s standardi, preoblikoval in nadgradil, da se je nato kot interpret lahko sam vrnil vanj. Kot avtor je ves čas rasel in se razvijal, kar je razvidno tudi ali zlasti s plošč, posnetih med letoma 1997 in 2012.

Po pričujoči kompilaciji je pri Dylanovi založbi novembra letos izšel še razkošen popis tistega, kar je počel jeseni 1974 in obelodanil v začetku leta 1975. Letošnje leto je torej, medtem ko čakamo na novo avtorsko delo iz njegovih rok, obilno obrodilo po arhivski plati. Tale dvojna zgoščenka je znamenje ob poti, ob katerem se splača ustaviti. Beleži tako rast Dylana-avtorja kot Dylana-izvajalca. In če ga nekateri kot izvajalca še vedno ne zmorejo pregnesti, nič hudega. Zabeležke bodo ostale.