Piše: Matej Krajnc

Sony Legacy, 2021

Nikoli mi ne bo jasno, čemu tolikšen odpor do Dylanove plošče Dylan (1973); na njej je nekaj zelo dobrih izvedb pesmi drugih, ki jih je Dylan snemal v obdobju 1969-70, a jih sam ni obelodanil, to je storila njegova založba brez privolitve, ko je za zelo kratek čas ušel drugam. A ko smo že pri tem; ljudje niso marali niti albuma Self-Portrait (1970), ki je eden zanimivejših dvojnih albumov šestdesetih; po avtorski moči seveda neprimerljiv z Blonde On Blonde (1966), a hej, kdo sploh primerja. Self-Portrait ni bil namenjen tehtanju avtorskih jajc, ampak sprehodu po različnih pesmaricah, ki ga je njegovo Bobočanstvo opravilo “z novim glasom” po dolgih letih dingovskega tezgarjenja in redefiniranja tega, kaj t. i. “popularna glasba” sploh je. Založba je to obdobje že obravnavala v seriji Bootleg Series, a ostalo je še nekaj gradiva, ki je zdaj pred nami. Gre zlasti za ostanke s studijskih snemanj, ki so se razdelila na albume Self-Portrait, New Morning in Dylan, selling-point in jedro trojne kompilacije pa je zagotovo muzika, ki je nastala z Georgeom Harrisonom, do zdaj v vsej razsežnosti znana samo s piratskih izdaj. Bob se je odločil, da pred osemdesetim obelodani tako znamenite posnetke s Cashem (2019) kot s Harrisonom, kar je lepa gesta. Vemo, da je George na teh sessionih užival in da je bila prva kulminacija njunih sodelovanj dvojček pesmi If Not For You/I’d Have You Anytime hkrati z nastopom na koncertu za Bangladeš leta 1971, druga pa superzasedba Traveling Wilburys, ki je na drugi inštalaciji delovala vsaj tako zanimivo kot na prvi, le da ni bilo več faktorja presenečenja (in Orbisonovega glasu, precej esencialnega za zvočno sliko). If Not For You sta oba protagonista uvrstila na albume: Bob na New Morning (1970), ki naj bi po Self-Portraitu bil “vrnitev v formo” (oh well …), George pa na epskem trojčku All Things Must Pass (1970), kjer najdemo tudi I’d Have You Anytime. Kolikor mogočno je Dylan že pisal o Lennonu, ga je (od Beatlov edino) s Harrisonom vezalo resnično iskreno prijateljstvo, ki je trajalo do slednjega smrti. Leto 1970 je bilo pomembno za oba: George je dokazal, da zlahka funkcionira brez preostalih treh, Bob pa, da ga zares ne bo nihče jebal v glavo.

Zanimivo je slišati, kako se Bob loti McCartneyjeve Yesterday in kako z Georgeom popotujeta med opus Carla Perkinsa. Sicer pa se Dylan v letu 1970 sploh ni “držal nazaj”, kar itak že vemo: na novo je pretuhtaval svoje stare pesmi (dokončno mu je to uspelo na t. i. nedokončani turneji, ki traja od osemdesetih), se loteval folkovskih standardov, pokukal v blues, country in pop. Tako srečamo Leadbellyjevo Sylvie, pa Jamaica Farewell iz opusa Harryja Belafonteja, kar tudi ni čisto naključje (spomnimo se mladega orgličarja na Belafontejevih sessionih), tu je I Forgot To Remember To Forget, ki povezuje Elvisa in Casha, Can’t Help Falling In Love, ki jo poznate z albuma Dylan (in je še vedno edina zunajelvisovska različica, ki jo tale pisec lahko prenese brez težav), precej pesmi, ki so tvorile ploščo New Morning in med drugim še Alligator Blues z repertoarja Jimmyja C. Newmana v dveh različicah, kar seveda (znova) izpričuje, da je bil Bob glasbenega polihistorstva vešč že v teh letih.

Vsi posnetki na pričujoči kompilaciji naj bi bili uradno še neobjavljeni, kar pomeni, da je zbirka komplementarna tisti iz uradne piratske serije, hkrati pa ponuja nove vpoglede v obdobje, ko so mnogi Dylana prvič odpisali. Ne bi bilo treba, sam protagonist je že nekaj let poprej jasno povedal, da je zlasti “song and dance man” in četudi je to storil z nekolikanj sarkastičnim pristopom, se je pokazalo, da je v resnici mislil resno. Obenem pa je bil in še vedno je hudičevo dober besedotvorec. Nobelova nagrada mu ni ničesar pridala in ničesar odvzela, zgolj potrdila je, da je njegov opus tak, h kateremu se bo nujno vedno znova vračati. In nekatere malenkosti iz let 1971 in 72 so še vedno uradna neznanka.