Schtrenn Records, 2024
Piše: Matej Krajnc
Dermol se igra z abecedo.
Dermol je izbral zaobljeno črko za naslov.
Dermol bi hotel ujeti sonce.
Dermol in številka 13.
Kaj boš ti govoril, Krajnc, ki niti hita nimaš! V roki imamo vinilno ploščo in kaseto, pardon, CD Boštjana Dermola, pesnika in glasbenika, ki je nekoč pel o drugih stvareh … jasno, bil je mlad in rokenrol mladih je nepretenciozna stvar. A mladci so vzeli stvari resno: najprej so si utrdili lokalno bazo, nato pa so šli na nacionalko. In dobili viktorja. Veliko vadili. Veliko igrali. Trdo delali. In je šlo, takole med bratranci, trideset let plus. Kaj boš ti štel, Krajnc, ki niti hita nimaš!
Zdaj je Dermol sam. Solo. Odločen, da stopi v Q. Prvi singl s tele plošče je Sonce, že lani smo ga poslušali, zdaj, okrog zime, pa nam topi jebeni sneg. Dvanajst drugih pesmi je takisto avtorsko delo Dermola in Tomaža Tropa, druge sive eminence te plošče … Ena med trinajstimi je Čežnja. Vicetova. Iz davnih let, ko Q-jev še ni bilo, nas pa tudi ne. Zdaj pa ni Viceta. Tako to gre. A Dermol s svojo ploščo ne meri na lestvice in festivale. Pesem, kot je Nova jesen, ni za Popevko ali MMS. Morda za šanson, a zdaj je že objavljena. In kaj boš ti, Krajnc, s šansonom, ki niti hita nimaš! Tudi videospot za Sonce smo gledali … In zdaj porečemo: hitite, kristjani, pa tudi tisti, ki imate druge preference: plošča je polna bližine in minljivosti, sonca in časa, večnosti in trenutka. Povezana je z izgubo in bolečino, a hkrati deluje neverjetno mirno in spokojno. Pomirjeno s sabo. Najbrž je bilo treba to storiti, če je hotela muzika živeti, kot se spodobi in je pravično. Aranžmaji imajo nadih ambientalnega pop-rocka z močnim pridevom šansona. Glas ni več tako igriv, kot v Balonu in Budali. Gre za druge stvari; tam se je dogajala mladost, tu pa gre za življenje. Dobesedno. Ljubezen se ne meri, pravi sklepna pesem. Uvodna pa: “Najine poti odnesel je v večnost čas, brez vsake sledi neslišno bledi v spominu glas …” Tako pride, jebat ga. Spomini kdove, če zbledijo. Glasovi pa. Poslušaš jih čez desetletja z magnetofonskega traku in te zmrazi. Spomniš se zgodnjih zim in še zgodnejših poletij. In potem, Krajnc, ni več važno, če nimaš hita!
Bi lahko rekli, da je Trilogija zdaj dobila še glasbeno lice? Deloma ja. Na nek način. Solistični prvenec Q je dober, umirjen, a odločen korak v nova plodna leta. Naslednje pesmi bodo imele spet svojo abecedo.