VIDEO DOKUMENT
Posredujemo vam izjemen dokument iz leta 1988. Eden prvih umetnikov, ki so razstavljali v Galeria 88 na Orožnovi ulici 2 (sedaj Univerza v Mariboru), je bil Beno Artnak. Video dokument, ki ga je posnel Vili Muzek z VHS kamero prikazuje izjemno dobro obiskano razstavo. Med obiskovalci lahko prepoznate, kasneje vidne, umetnike, politike, podjetnike, kulturne delavce Maribora.
Beno Artnak se spominja: „za ta posnetek nisem vedel, da obstaja. Prvič sem si ga lahko ogledal šele pred nekaj dnevi. Govora je o moji prvi razstavi v legendarni, sveže odprti, neodvisni Galeriji 88, leta 1988. Jaz sem razstavljal tretji po vrsti, pred menoj sta bila še Jože Slaček in Mario Marzidovšek.
Galeria 88 je nastala l. 1988 na pobudo Dušana Hedla, ki je, iz nekdaj „pomembnih pisarn, pomembnih mladih kulturnih birokratov“, naredil galerijo za sodobno umetnost. Izvedba je bila hitra, nepričakovana in učinkovita. Čez noč je Maribor, ob ponovnem zagonu Mladinskega kulturnega centra, dobil še eno zgodovinsko pomembno poslastico, galerijo, ki je bila edina res neodvisna na področju nekdanje države, verjetno pa tudi preko njenih meja, saj kot nam je znano, se različni režimi zelo radi bratijo z umetnostjo.
Nenadoma smo imeli vsi mladi sodobni umetniki, ki smo imeli ali pa tudi nismo imeli, nekih akademskih oznak in atributov, priložnost razstavljat v prestižnem delu centra Maribora, v galeriji, ki je zaznamovala osemdeseta, čas velikih družbeno političnih sprememb, čas punka, novega vala, alter scene in svobode.
Takrat se je zdelo, vsaj nam v Mariboru, da je umetnost končno spet svobodna“.
Beno Artnak je bil odločilno vpleten v popularno umetnost tudi preko benda CZD – Center za dehumanizacijo, za katerega je oblikoval prve tri (3) vinilne izdaje in sicer:
- Izdaja, 12“ vinilno ploščo, maxi singel,
- Sovraživa vse, slovesov pa ne, 7“ vinilno ploščo,
- Ko se zabavam s teboj, 7“ vinilno ploščo.
Na novi prostor umetniške svobode ima spomine tudi Rajko Muršič: „To so bili prostori, v katerih se je človek počutil kot človek. Prostori, v katerih se srečaš z umetnostjo, ki ni ne modna umetnost osrednjega toka niti elitna umetnost, namenjena posvečenim, prav tako pa to niso prostori, v katerih bi prevladovalo potrošniško vzdušje in kičasta oprema. Bil je prostor, v katerem si se lahko nadihal svobode in sproščenosti, srečal veliko sorodnih duš, pokramljal in se družil, a tudi odkrival čudovite zamisli bližnjih umetniških duš. Akustično je bil poseben prostor, poln odmevov, če ga niso zapolnili ljudje. Nastopil sem na Tomaževi razstavi, morda še kdaj. Bil je prav poseben akustičen in družbeni izziv. Tam je bil Maribor, ki sem ga imel res rad“.