Piše: Franc Križnar
Recenzija: Gregor Kovačič: Dirigieren oder Dirigiert werden/Dirigirati ali biti dirigiran, Pliberk-Salzburg, 2024
Knjižna monografija našega klarinetista in dirigenta
(brez podpisa)
Eden od slavnih dirigentov je zapisal: »Moje glasbeno izrazno sredstvo so roke.« Med slednje glasbene umetnike je od klarineta do dirigenta prešel tudi klarinetist in dirigent Gregor Kovačič. Potem, ko je dal za seboj že kar zavidljivo kariero klarinetista, je zdaj presenetil s knjigo Dirigieren oder Dirigiert werden/Dirigirati ali biti dirigiran (Pliberk-Salzburg, 2024). Knjiga piše, kako v svetu glasbe vpleteni in vadbeni proces hrepeni po empatičnih odnosih. Pokaže nam, kako lahko nezavedni komunikacijski procesi ustvarijo harmonično delovno okolje in kako najti načine za premagovanje širokega spektra izzivov v odnosu dirigenta z orkestrskimi glasbeniki.
V svojih uspehih G. Kovačič zagotovo izkorišča poleg izvrstnega (glasbenega) talenta še delavnost, s tem, da mora nenehno prisegati tako na pedagoške kot psihološke razsežnosti svojega posla. Poustvarjalnost, ki ji pripada dirigiranje, je kompleksna in večplastna . Vključuje več kot zgolj tehnične vidike dirigiranja. Ne glede na to, kakšen orkester določeni dirigent vodi, le-to od dirigenta zahteva globoko razumevanje neverbalne komunikacije in obvladovanje regulativnih veščin medsebojnih dinamik. Dirigent v glasbene in medosebne interakcije v orkestru vstopa skozi lastno identiteto, motivacijo, načini delovanja v odnosih, v slogu komunikacije, emocionalni odzivnosti, doživljanju delovnih situacij in podobno. Njegov primarni cilj doseganja optimalne povezanosti z orkestrskimi glasbeniki z namenom skupnega sledenja glasbenim idejam in sporočanju le-teh tudi naprej, občinstvu. Dirigent je neke vrste posredovalni medij, transformator med partiturnim zapisom-izvajalci, glasbeniki in občinstvom. Avtor se v vseh teh parametrih kot dirigent sprehodi v knjigi od svoje vloge pred orkestrom, podobe dirigenta nekoč in danes ter ob pritiskih dobička, prikaže dirigenta v medijskem svetu in v svetu glasbene interpretacije, opozori na dirigentovo senzitivnost – čustvenost in čutnost – in konec koncev tudi na dirigentove potrebe. Dirigent je od (pre)ostalih glasbenikov le nekaj več: prvi med enakimi in neke vrste režiser koncerta.
Po tem ko je (G. Kovačič) dirigiral ali pa še dirigira : Pihalnemu orkestru Železarjev Ravne, EMV Stadskapelle Villlach, Pihalnemu orkestru Loibach (oba Avstrija) in Pihalnemu orkestru glasbene šole Ravne na Koroškem, je zdaj še dirigent Deželnega pihalnega orkestra Salzburg (Salzburger Landesblasorchester) in Kammerharmonie Salzburg. V zadnjih letih pa je Kovačič gostujoči dirigent orkestra slovenske Policije idr.
Torej je Kovačičevo glasbeniško in dirigentsko delo vseživljenjsko iskanje, ki zahteva predanost, vztrajnost in pristno ljubezen do te oblike umetnosti. Nadalje G. Kovačič v zvezi s svojo dirigentsko in glasbeniško funkcijo piše o ravneh formalnega in neformalnega izobraževanja. To je dragoceno, ko se v podajanje znanja vključuje glasbo tudi kot povezavo s svojim najbolj globokim jazom. To daje možnosti komunikacije na vseh ravneh in spodbuja preseganje vsakršnih kulturnih, družbenih, socialnih in jezikovnih ovir. Zato imajo vse te vsebine sposobnost navdihovanja, zdravljenja in združevanja ljudi, kar je obenem tudi ena najmočnejših in univerzalnih oblik človeškega izražanja. Ima moč zbuditi širok spekter čustev, ki popeljejo v različne svetove ter daje tolažbo, (ustvarjalni) navdih in celo veselje. Pot tega in vseh tovrstnih zavedanj se odvija po nravni hierarhični lestvici od vodje do ostalih članov. Zato je tovrstno ozaveščanje pri dirigentih kot vodjih velikih množic glasbenih sestavov (npr. Beethovnova 9. simfonija, Mahlerjeva 8. simfonija, Berliozov, Verdijev in Brittnov /Vojni/ Requiem, godbe alias pihalni orkestri idr.) še toliko bolj nujno in koristno. Zatorej tudi po vseh odigranih notah, preigranih in oddirigiranih partiturah Kovačičeve interpretacije zdaj odsevajo še v besedah in knjigi. Z ilustracijami dirigentskih rok pa nakažejo še eno od dimenzij v glasbeni umetnosti, ki ji očitno in zlahka ne bo še konca.
Delo je razdeljeno na štiri poglavja:Uglasitev,Vzmah, Aplavz in Koda. Vsa ta poglavja pa imajo še številna podpoglavja, v katerih avtor natančno, skoraj anatomsko secira vse dirigentske elemente: od začetka pa do (do)končnega aplavza in vmes še vse kaj drugega. Po eni strani glasbeno strokovno, spet po drugi še po drugih tovrstnih elementih: od uvodnika pa vse dozaključka z dodanimi biografijami obravnavanih (drugih) dirigentov, bibliografijo in opombami (150), popisom dodane strokovne literature in (kratko) predstavitvijo avtorja (G. Kovačič).
Po še nekaterih zahvalah avtorja sodelujočim, sledi še popis donatorjev in sponzorjev te knjige. Nemški prevod je opravil Nino Djordjević, lektor je bil dr. Peter Mauser, korekture (nemškega) besedila sta opravila Gottfried Glawar in Elfreide Fina, korekture (slovenskega besedila) sta opravila še mag. Tatjana Sagernik Kovačič in Gašper Kušej, ilustracije (31 objavljenih risb; ena od teh je tudi na naslovnici knjige) so delo Helmuta Machhammerja, fotograf je Dobran Laznik, oblikovanje in tisk pa je kvalitetno in prepričljivo opravila tiskarna Papirus Print z našega (slovenskega) Rakeka.
Knjiga je izšla pod krovom Atelier der Kunst Kovacic iz Bleiburga/Pliberka in Salzburger Blasmusikverband iz Salzburga.
Avtor: dirigent in klarinetist G. Kovačič
Umetnik Gregor Kovačič je bil rojen v Mariboru, kjer mu je prve prijeme na klarinetu pokazal oče Srečko, sam tudi odličen klarinetist; vsa leta solo klarinetist orkestra Opere in baleta SNG Maribor in Mariborske filharmonije pa še kje. Tudi dirigent slovitega Pihalnega orkestra železarjev Ravne, kjer zdaj nadaljuje prav sin Gregor. Klarinetist in dirigent, Mariborčan G. Kovačič je že vrsto let član Društva pihalni orkester železarjev Ravne (na Koroškem), od 2015 pa tudi njihov dirigent in umetniški vodja. Prav s Srečkom K. je ta pihalni orkester pred desetletji dosegel izjemne (mednarodne) uspehe. Po šolanju doma, v Mariboru, je Gregor K. 1999 diplomiral iz klarineta na ljubljanski AG (mentor Alojz Zupan). Tu je prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado AG za igranje v klavirskem triu Mefisto (skupaj s pianistko Ilonko Kovačič in violinistko Mojco Menoni; danes igra v Clavimerati: Ilonka Pucihar, klavir/čembalo in Janez Podlesek/violina). Potem se je kariera tedaj komaj 22-letnega Gregorja strmo nadaljevala z igranji in gostovanji doma in tujem. Na začetku s številnimi izpopolnjevanji (na klarinetu; vse tja do ZDA, Francije, …). Igral je v Orkestru Opere in baleta SNG Maribor in Mariborske filharmonije, bil član številnih mednarodnih orkestrov, posnel in izdal številne plošče, nastopal tudi kot solist doma in na tujem, s številnimi in uglednimi solisti in dirigenti po celem svetu. … Potem, pa zelo kmalu, z dirigiranjem, aranžiranjem (prirejanjem) in skladanjem. Najprej s šolanjem in izpopolnjevanji na področju dirigiranja, zato, da bi se dandanes lahko ukvarjal s prirejanjem pomembnih glasbenih del za pihalni orkester in različne komorne zasedbe. Z ženo Tatjano (Sagernik Kovačič) sta v Libučah pri Pliberku (Avstrija) odprla Atelje umetnosti Kovacic, kjer igrata in prirejata koncerte, razstave in predstavitve knjig ter mojstrske tečaje za mlade umetnike.
Od l. 2019 prireja skladbe za nizozemsko založbo Baton Music. V l. 2021 je izdal zbirko 21 koncertnih in progresivnih koncertnih etud za klarinet Clarinetum (Atelier der Kunst Kovacic, Bleiburg/Pliberk). Gre za Kovačičevo avtorsko knjigo etud-notno monografijo za klarinet (solo, a cappella). Zajema petnajst progresivnih in šest tovrstnih koncertnih del, ki so razdeljene v različne sklope. Vse etude so usmerjene k celostnemu izpopolnjevanju klarinetne tehnike in poustvarjalnosti, koncertne etude pa so primerne tudi za izvajanje na koncertnih odrih. Skozi Clarinetum se vidi in sliši svet velikih klarinetistov kot so to R. Stoltzman, B. Goodman, A. Rudan in skladateljev kot so J. S. Bach, I. Stravinski, G. F. Händel, D. Šostakovič idr. Etude so namenjene klarinetistom in klarinetistkam, ki že imajo določeno predznanje. In seveda, zdaj je tu še omenjena knjiga sicer v nemščini, ki pa kar kliče v še eno izdajo: prevedeno slovenščino!