Piše: Franc Križnar

Tole, koncert (treh) prvonagrajenec letošnjega 52. TEMSIG-a (Tekmovanje mladih glasbenikov RS) je kot zadnje letošnje dejanje potekalo v ljubljanski SF (6. dec. 2023)kot kronska priča celotnega tekmovanja (po Sloveniji, od konca feb. do sredine marca); tudi v okviru EMCY-ja (= European Music Competition for Youth = Evropsko tekmovanje za mlade). Na nastopih treh najbolje ocenjenih smo bili ob spremljavi osrednjega državnega simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije z dirigentom Slavenom Kulenovićem pa smo slišali tri vrhunske inštrumentalne koncerte. Te bi lahko vsi trije solisti, orkester in dirigent gladko uvrstili med redne (abonmajske) repertoarje. Taka je namreč že uvodna ocena celotnega koncerta, kar pomeni, da je šolajoča se glasbena (mlada) scena povsem profesionalna, evropsko primerljiva in vredna. Med njimi so bili to (po vrstnem redu) nastopov hornistka Ana Mir, najstarejša med njimi harmonikarica-akordeonistka Teja Udovič Kovačič in najmlajši med njimi, ukrajinski pozavnist Fedir Sheiko. Programsko pa je bil to vsekakor severnjaški, skandinavski glasbeni večer od 19. do 21. stol. Vsekakor zanimiv cvetober tako glasbe kot glasbenikov, zahteven zalogaj prav za vse protagoniste tega večera. Glavni organizator tako TEMSIG-a kot tega koncerta je tudi s tem (zadnjim) dejanjem »zadel žebljico na glavico:« Zveza slovenskih glasbenih šol.

Mlada hornistka A. Mir se je med prvimi tremi lotila komaj kaj znanega Koncerta/Concertina za rog in godalni orkester, op. 45, št. 5 (1955) Šveda Larsa-Erika Larssona (1908-1986). Delo v treh stavkih razpne ves »blišč in bedo« tovrstne kompozicijske oblike, predvsem pa daje solistu/solistki brezmejne poustvarjalne in že prave, artistične možnosti in zahteve. Četudi je imela na začetki nekaj (uvodnih) težav pa se je njena poustvarjalna apoteoza v obeh preostalih stavkih razvila v izjemne rogove kantilene. Tu je mladi umetnici inštrument dobesedno pel. Bila mu je več kot kos v vseh elementih izjemne solistične so-igre z godali, med katerimi ju je vodil izjemno spretni dirigent. Sicer najkrajše delo tega večera pa se je v tehničnem (intonacija) in tonskem pogledu razvilo v eno samo rogovo in godalno kantileno, v »pesem za samo še eno skandinavsko poetično sago.« Solistkin umetniški domet je segel daleč prek notnega črtovja. Mirova je naenkrat postala sooblikovalka Larssonove muzike. Njena igra (na pamet) pa je tako prepričala, da imamo že zdaj – tudi zardi stavkov kot do bili to: Allegro moderato, Lento cantabile in Finale: Allegro vivace pred seboj umetnico naših prvih bodočih hornistov z velikim in vsakovrstnim poustvarjalnim nabojem. Tudi tale vrhunski rezultat A. Mir pa je samo »vrh ledene gore« zdajšnje in aktualne generacij slovenskih hornistov na ljubljanski AG (B. Lipovšek, J. Rošer et al).

Najstarejša med njimi, T. Udovič Kovačič s harmoniko pa se je neposredno za tem lotila Komorne glasbe V za harmoniko in (godalni) orkester, op. 80a-Barabove variacije (2000, 2005) Finca Aulisa Sallinena (r. 1935). Najdaljše delo (20 min.) tega večera je tudi od te umetnice zahtevalo dobršno mero odlične solistične in komorne soigre; kar pove že sam naslov skladbe. Ta je sicer enodelna in enovita, ampak razpade na več posamičnih in povsem neodvisnih delov suitnega značaja. Agogični in dinamični elementi skladbe so porazdeljeni med vse njune skrajnosti tako, da je bila vloga dirigenta Kulenovića in (godalnega dela) Orkestra SF še večja, zahtevnejša. Ker je v tem primeru šlo tudi za najmlajšo glasbo tega večera, je bilo v njej, torej v glasbi 21. stol., že kar precej elementov konkretne, včasih tudi že kar zunaj glasbene slišnosti. Vse to seveda terja že glasbena koncipiranost kontrastne programske glasbe, s pridihi solistične igre in soigre pa je solistka nadgradila tudi njen notni tekst. Tudi Udovičeva Kovačičeva je bila v tem primeru vrhunska sooblikovalka sicer trdno zapisanega in spet na pamet odigranega parta. Harmonika in njena katedra na ljubljanski AG (B. Zagoranski et al)je v tem primeru nazadnje eden vodilnih tovrstnih inštrumentov in aktualna solistka je (morda?) samo eden od tovrstnih in ta hip najbolje izpostavljenih primerov.

Najmlajši med njimi, Ukrajinec (od 2022 živi in se šola pri nas na KGBL) F. Sheiko pa se je nazadnje izkazal s pozavno. Njegov naravnost briljantni ali ali kar virtuozni prispevek v Koncertu za pozavno in orkester (1924) Danca Launyja Grøndahla (1886-1960) je bil naravnost osupljiv. Tudi njemu je solistična pozavna pela kot prvi med nastopajočimi – A. Mir, rog. Solist se je izkazal za tehnično zanesljivega izvajalca, za muzikalno prepričljivega poeta na pozavni in odličnega sooblikovalca ali kar »finalista finalistov« tega večera. Godalom Orkestra SF pa so se pridružili še pihalci, trobilci, tolkalka in pianistka, kajti omenjena partitura je (spremljevalno) koncipirana s celotnim (a due) zasedenim orkestrom. Pa še malce povrnimo k solistu, kajti tale večer, ki se je prav z omenjenim F. Sheikom bravurozno tudi zaključil, je bil v prvi vrsti namenjen prav njim, (prvo)nagrajencem letošnjega 52. TEMSIG-a. V treh stavkih ustvarjeno Grøndahlovo delo: Moderato assai ma molto maestoso, Quasi una leggenda: Andante grave in Finale: Mestoso (- Rondo)v zadnjem – 3. stavku – še dodatno razpade na najmanj tri dele. V vseh treh, prepričljivih in poudarjenih solističnih dosežkih pa je omenjeni pozavnist dobesedno nadigral samega sebe; v tehničnem in muzikalnem pogledu. Bil je prepričljiv, tehnično in muzikalno pa več kot dorasel skladateljevi glasbi. Tako kot preostala dva solista tega večera (A. Mir in T. Udovič Kovačič) jo je enostavno presegel.