Zasidrane v tla objemajo nebo.

Precejajo niti energije

prosevajoče skozi veje.

Uravnavajo viskoznost misli,

redčijo tesnobo,

preganjajo vsiljivce v glavi.

Tisoče iglic usmerjajo navzgor,

kot majhne meče, pripravljene na boj,

da lahko prosto sledim poti,

varna pred svetom,

varna pred sabo.

Obrusijo ostrino misli,

razsekajo strahove,

zadržijo skrbi –

tam zgoraj, nad krošnjami.