Piše: Matej Krajnc

Založba Pivec, 2025

Leopold Teofil se vkrca na vlak, s katerim se zapelje v “očetovo mesto”, da bi tam srečal Irmo, novo ljubezen: vsaj upa, da bo tako. Z njim je Ronček, zvesti spremljevalec, in kup spominov: na očeta in na pokojno ženo, ki jo je premagala zahrbtna bolezen. In če sprva, ko Teofil razmišlja o očetovi zgodbi, že pomislimo, da bo morda šlo za nekakšen tretji del trilogije Črni obroč-Fojba-Zlato zrno, je očetova zgodba o mestu, ki do njega ni bilo prijazno, a je kljub temu vztrajal, zgolj ena od zgodb, ne osrednja, ki vlečejo rdečo nit pričujočega kratkega romana: tudi to je ena njegovih odlik, saj Čuk ne zapravlja časa z dolgoveznimi opisi in dolgimi dialogi, pač pa je njegov princip “laconica brevitas”, v katerega vpelje svojo prislovično empatijo (ki karakterizira že Obroč in Fojbo) ter občutek za observacijo (tako miljeja kot psihe).

“Očetovo mesto” se nam razkrije (med drugim) kot “kraj nesrečniga imena” za protagonista Teofila: dotolče ga tako fizično kot psihično, vsaj zdi se tako, ko spremljamo nesreče, ki se kar nizajo. A Teofil ni reva, čeprav si daje opraviti s slabo vestjo, ko se po ženini smrti spet pusti čustveno odpreti. Kdo pa je pravzaprav ta Irma, se postavi vprašanje, ta nova ljubav, njegova prihodnost? Denarja Teofilu ne manjka in to ji tudi pove, pa seveda takoj dobi bumerang: Irma ga prosi za denar, znova in znova. To gre v nos celo lokalnemu udu postave, ki Teofilu križa pot po eni od nesreč: ropa in pretepa sredi belega dne. Teofil to vzame v zakup, cilj je Irma, ljubezen je cilj, vse ostalo je že ok, če se zgodi, se pač zgodi, dočim inšpektor ni tako nonšalanten glede teh reči. Že ob omembi Irme se mu čelo nekolikanj zmrači in lahko pomislimo, da se tudi Rončku, ki Teofila zvesto čaka v hotelski sobi. Kužek je eden od motivov na platnicah, poleg skrivnostne “Irme”, ki je videti kot podoba iz znamenitih vohunskih filmov šestdesetih let 20. stoletja, pa ne pride toliko na misel znameniti James, ampak bolj Pink Panter in Charade. Kužek je Teofilov najbližji, po ženini smrti edino, kar ima, in nismo še na koncu knjige, kje pa. Kužek še takisto ni rekel zadnje besede.

Čuk vešče meandrira med situacijami, ki bi manj veščega pisatelja kaj hitro stisnile v kot: če se sprva zdi, da je Teofil vaba za težave, se izkaže, da vendarle ni tak baksuz; ima upanje, zaljubljen je in njegov cilj je vse bližje. In če se iluzija razblini? To mu ne pade na pamet, ne zdi se mu čudno, da Irma zahteva denar. Ker ga ima, ga da … kaj je nekaj tisočakov proti novemu življenju z ljubljeno osebo! In zdaj, na tej točki, pride na vrsto bralec: je imel prav gospod inšpektor? Bo Teofilov cilj upravičil vse pogrome, s katerimi se je moral soočiti? Kako dobro bo “očetovo mesto” do njega? Amor omnia vincit, a kaj, če je vse le privid, kot se sprašuje Strniša v svoji popevki Malokdaj se srečava? Slepilo in privid? Ne ne, Teofil ni reva, veste, zgolj, recimo temu tako, po Arsenu, “jedan od mladića”, čeprav ni več mlad. Ni suiciden tip, sicer bi se pokončal že dosti prej. In ni omleden tip, ki bi se smilil samemu sebi. Bodi dovolj.

Če bi Skopušnik iz zlatih palic lahko naredil plašč, ki bi ne bil hladen in težek, bi se tista zgodba končala drugače. Kako pa je z Zlatim zrnom? Ujemite knjigo in ob njej katero od predstavitev. In če se vam kužek na naslovnici zdi zamišljen, ne skrbite: vse je relativno. Ali pa ni, odvisno od pozicije. Pozicije česa? Bodi dovolj, smo zapisali.

^{Avtor romana Zlato zrno Marij Čuk, sicer tudi predsednik DSP, in avtor pričujočega zapisa na predstavitvi knjige v Celju, 12. 6. 2025. Foto: Bojan Ekselenski}