Piše: Matej Krajnc
Kulturni center Maribor, 2025
Časi so taki, da moramo pošteno priznati: vladarji so nam ušli z vajeti. Svojčas je ljudstvo lahko vplivalo na odločitve vrhovnih, če ne drugega, je dalo končno sodbo preoholim kronanim in tudi talarskim glavam, dandanes je teh časov konec: demokracija je, kot kaže, zgolj še oblika diktature kapitala, pa pustimo kapitalizem kot tak za zdaj ob strani. Vso srž demokracije, ki je popolnoma zgrešila svoj namen, lahko strnemo v stavku iz priljubljenega stripa Alan Ford: “Zašto daju neukima komplicirane strojeve?” Ta izrek sem na straneh portala KMCS že večkrat zapisal, nadvse aktualen je tudi v teh časih, ko se kot ris ob ne zgolj vreli kaši vrtimo okrog upoštevanja osnovnih človeških pravic; te so sicer že zdavnaj padle, a smo se vsaj nekaj časa delali, kot da (še) niso. Zdaj se niti pretvarjamo ne več.
Avtorja, čigar knjigi sta tokrat pred nami, razpravljata o stanju sveta, vsak na svoj način: Milan Jazbec je diplomat in pisec, avtor številnih knjig, ne zgolj o diplomaciji, a tale pričujoča se glasi na ime Triptih neznanemu diplomatu. Literarizirana trojica situacij, diplomatskih situacij, bi zlahka prerasla v skupen triler, a Jazbec ve, čemu se je odločil za takšno strukturo: z njo namreč lahko prikaže več plati zgodbe, ne da bi se pri tem moral podrejati kompleksnim romanesknim strukturam; tako je tudi bralcu takoj jasno, za kaj gre. Padli angeli, Izza predsedovanja in Pleše s pingvini so razdelki, ki po svoje jasno, po svoje pa tudi literarno perfidno prikazujejo te in one svetove, za katere bo počasi zmanjkalo celo balad.
Knjiga Vinka Ošlaka ni leposlovno delo, pač pa razprava, ki se dotika konceptov vladavin ali kot preberemo na ovitku: “filozofska razprava, ki raziskuje temeljne koncepte vlasdavine, demokracije in teokracije.” Sam avtor pove, da gre za tri probleme: politično zainteresiranost, razsvetljenost in opredeljenost po “tem času”. V naslednjih poglavjih srečujemo vprašanja o resničnosti demokracije, o načelih monarhije, teokraciji, volitvah, predsednikih in kraljih. O demokraciji bomo morali že v sedanjosti resno razmisliti, o kraljih, predsednikih in prerokih pa tudi in odgovor se najbrž skriva v rekonstrukciji temeljnih vrednot, ki jih ne izpričuje nobena svetovna inštitucija več, kar je seveda problematično, saj naj bi inštitucije ravno zato tudi obstajale. Dokler pa jih gradi pohlep (saj poznate tisti Cankarjev verz V bogatih kočijah se vozijo), ki brez izjeme aplicira prav na vse oblike svetovnih vladavin, nekih konstruktivnih rešitev najbrž ne gre pričakovati.
