Piše: Matej Krajnc
Kulturni center Maribor, 2025
Tri nove pesniške zbirke v dveh književnih zbirkah KCM: dobil sem jih v skupnem paketu in jih kot take beležim skupaj, čeprav imajo vsaka svojo zgodbo in so tako po pisavi kot po strukturi med seboj popolnoma različne. Kralj se je že uveljavila kot avtorica proze, pričujoča knjižica pa je njen pesniški prvenec, ob katerem na zadnjih platnicah preberemo, da zbirka “prinaša drobna čustva in občutja, ki jih avtorica z besedami pretvarja v žive podobe ter zaupa papirju.” Ob naslovu S figami ob vinu je zabeleženo tudi, da gre za zbirko mikro poezije in haikujev … za vsakega in le zate. Po takem nagovoru nas v zbirki najprej pričakajo nekoliko daljše pesmi in avtorica že takoj pove: “Nalivam si čistega vina, / oblečena le v srajco z odprtimi gumbi, / lena nedelja se vleče …” Krajši teksti pridejo pozneje, skozi zbirko pa teče rdeča nit vina, fig in intime. Tudi s poslednjimi verzi iz hailuja: “zvestoba čudna / zvesta ni zvestim ljudem / zvesta le sebi”.
Jagodno nebo Lucije Pirc ob pesmih prinaša tudi izdatno likovno izkušnjo. “Podobe iz realnega sveta postajajo nadrealistične, mestoma trpke, humorne, erotične in ezoterične.”, beremo na ovitku. Pri likovni opremi gre za avtoričine intuitivne fraktalne risbe, kot je zapisano v kolofonu, kjer grejo pesmi bodisi v monolog ob risbi bodisi v dvogovor z njo. Tematika pesmi gre od intime do ontologije, v pesmi Metulj in njegov vodnjak denimo v slednjo, v pesmi Sence v gubah v prvo. Ni nujno, da se intima in ontologija izmenjujeta, ontološke teme tudi sklenjejo zbirko v zadnjih dveh pesmih, ko avtorica pravi: “V izničenih nasprotjih bom resetirala svet / in ujela krila svoje duše za škrice.”
Razpoke v oklepu je druga pričujoča knjiga iz zbirke Frontier (Jagodno nebo je izšlo v Sprejetem). Zapisano je, da “Pesnik prepleta podobe sonca in lune, ki simbolizirata dualnost svetlobe in teme, upanja in žalosti, ter iskanje ravnotežja med njimi. V svojih verzih avtor razmišlja o boju posameznika z družbo, o pomembnosti samospoznanja in o vrednotah, ki vodijo življenje.” Gre za zvečine, a ne čisto docela lirična besedila, ki so postavljena v vsakdan; nekatera se namreč povsem neposredno dotikajo na videz banalnih, a vsem dobro znanih družbenih dejavnikov: čakanja na vlak, voščilnice za rojstni dan ipd. Druga se teh dejavnikov dotikajo posredno, takšna so v zbirki najpogostejša; gre tako za utrinke kot za reminiscence, razmišljanja in tudi dvojinske, intimne monologe, denimo v pesmi Sreča iz stekla. Pastoralni občutek zbirke nekolikanj razblinijo sklepne pesmi, ki nosijo močan ontološki pečat in tudi družbeno angažirano vsebino: Srce bojevnika, Zgodba o nekem dečku, Veš, Ni res. Oklep torej ni nikoli tolikanj fiksen, da skozenj ne bi moglo posijati sonce.
