Recenzija ljudske igra s petjem ČRNA ŽENA Gregorja Žerjava in Alojza Stražarja na odru KUD-a »Mirana Jarca« na domžalskem Studencu

Ponovni izkaz kondicije in tradicije v letošnjem poletju na 25. kulturno poletnem festivalu Studenec 2025; spet z neumornimi ljubitelji na visoki ravni

Piše: Franc Križnar

Vabilo

Naslovnica in zadnja stran gledališkega lista

Črna žena, zasedba in scena

Poletje je čas festivalov: glasbenih in drugih. Kot neke vrste stičišče minule in nove, prihajajoče sezone. Na obrobju Ljubljane, v občini Domžale, na Studencu v Škocjanu je ta zadnji vikend prinesel premiero (19. 7. 2025) letošnjega 25. Kulturnega poletnega festivala Studenec. Spet se je zgodila vsakoletna odrska postavitev. Tokrat je bila to še ena (uspešna) nova postavitev ljudske igre s petjem Črna žena tirolskega pisatelja Reimmichla (Sebastiana Riegerja, 1867-1953), ki jo je (1910) kot popularno zgodovinsko povest priredil in prevedel politik, pravnik in pravoznanec Gregor Žerjav (1882-1929). Zaradi naslovne vloge usodne cigannske princese Nigane (Jerica Steklasa), bi bilo delo lahko naslovljeno tudi z njo. Tokratno priredbo in režijo je prispeval »spiritus agens« Kulturnega društva »M. Jarca« na vsakoletnem tovrstnem prazniku, premieri, njihov predsednik Alojz Stražar. Vseh več kot 40igralk in igralcev, pevcev in pevk, statistk in statistov, komornega ansambla Poletnega gledališča Studenec (inštrumentalni septet /7 članov/ violine, viole, violončela, kontrabasa, dveh klarinetov in klaviatur), ki je ves čas igral v živo, zbora, …) je tako upodobilo dogajanje v času turških vpadov in kmečkih uporov v okolici Bleda (Bodešče) in Bjeljine (SV Bosna). Tokratna predstava Črne žene v priredbi in režiji A. Stražarja, zgodba o ljubezni, prvinskosti in zvestobi, je bila prvič na istem odru uprizorjena že l. 1995. Trideset let pozneje pa je bila nekoliko posodobljena. Spet je na novo zaživela na odru Poletnega gledališča Studenec.

Začetek z a cappella mešanim pevskim zborom

Že scena sama je bila nekaj posebnega. Saj je kar na štirih hkratnih odrih in še s posebnim glasbenim prostorom prireditelj in režiser A. Stražar spet smiselno in praktično razpotegnil sceno na celoten oder. Ta pa je v polnem in (drugem največjem slovenskem odprtem) gledališču delovala fascinantno. Dve-urno predstavo v dveh delih so tako izmenjaje gorenjska in ciganska igralska klientela odigrala v vseh kontrastih. Ti so bili tako v odigranih kot odpetih prizorih naravnost fantastični. Četudi gre za (izvirno) ljudsko igro s petjem, je le-ta (pre)polna vseh nakazanih nasprotij: od dramaturških zapletov do finalnega »happy end.« Vsak njen gledališki in glasbeni element je prispeval k temu, da je igra več kot uspela. Ni čudno, saj se vse tja do 10. avg. napoveduje še 9 njenih ponovitev. Gre vsekakor za enega od standardnih poletnih glasbenih fenomenov, kjer v tem viharnem in včasih kar malce razuzdanem svetu lepota še najde svoj azil, prostor.

Ciganski tabor s ciganskim kraljem

Kar težko bo omeniti in oceniti vseh čez 40 izvajalcev in članov organizacijskega aparata, ki vse tole pripravi in izvede; vse od prve in glavne ženske in moške vloge pa vse do zadnjega reditelja, ki razvršča množico jeklene pločevine prihajajočih in odhajajočih množic V naboru izvrstnih izvajalcev in pa še večjega števila tistih, ki delujejo v takem glasbeno gledališkem aparatu v ozadju, lahko izpostavim komaj nekaj od njih: skladatelj in glasbeni producent Slavko Avsenik, ml., mentor orkestra (v njem je tudi igral 2. klarinet) Tomaž Kukovič, pianist Blaž Avsenik, kostumografinja Andreja Stržinar, kar trije scenografi: Urška Gregorič, Florjan Strmšek in Avguštin Gales, lektorica Klasja Kovačič, koreografinja Sabina Selan, masker Sašo Vene, frizerka Mateja Gradišek, avtor besedil na novo uvrščenih pesmi Bernard Miklavc, zborovodja (vedno boljšega zbora) Karel Leskovec, mentorica pevskih solistov in sama tudi igralka ter pevka prof. Pia Brodnik, oblikovalec luči Janez Mlakar, svetlobni učinki Mira Mlakar, lučni mojster Jasmin Šehić, šepetalka Neva Mauser Lenarčič, ozvočevalec Rado Černe in njegova asistenta Anže Cerar in Majda Černe, inšpicientka Marta Majdič, koordinatorka zbora Zinka Skoporc (sestavljali so ga okoliški pevci in člani Komornega pevskega zbora Šutna iz Kamnika), podnapise je oskrbel Dominik Dolinar, rekviziterka Katja Mihelič idr.

Finale z nagovorom

Med pevskimi solistkami in solisti pa so tokratni oder na Studencu (poleg že omenjene) Nigane-J. Steklasa sooblikovali odrsko in pevsko še: odlična Gregor Ravnik (v vlogi posestnika Franceta Bregarja)in Katarina Zorec (njegova /druga/ žena Zalka), Nejc Ložar Primož Ložar (v vlogi Francija, njunega otroka), Špela Pretnar, odličen Marjan Bunić (krošnjar Šteficelj-zdaj že kar legenda omenjenih predstav na Studencu skoraj vsako leto), Pia Brodnik (v vlogi postrežnice Dobruše-tudi že legenda omenjenih predstav v različnih funkcijah), Igor Horvat, Andrej Konjar, Boštjan Cerar, Rajko Majdič, Žiga Hribar, Anica Mali, odličen solist/baritonist Tone Habjan, še ena studenška igralska legenda Jože Vunšek, Žiga Šmauc, Doreana Dolinar, Valentina Prašnikar, Katja Mihelčič, Sandi Močnik, Žana Hribar, Matija Marinček idr.Če pa izpostavim pevski kvintet: J. Steklasa-G. Ravnik-K. Zorec-P. Brodnik-T. Habjan vsega niti v izključno glasbenem pogledu še nisem ocenil.Odlična predstava, ki iz leta v leto gradi in izboljšuje tako umetniški-avtorski del (besedila in glasba: vokal in inštrumental) in zlasti še izvedbe: spet umetniške kot tehnične. Predstave, ki še vedno pregovorno ostajajo na ravni povsem profesionalnega gledališča kot tudi njegovega glasbenega dela. Možnosti in zahteve rastejo, vedno bolj zahtevno, v Studencu pa tudi hvaležno ali kar empatično občinstvo pa tudi naredi svoje pri vseh omenjenih izvajalcih.