Dallas, 2025
Piše: Matej Krajnc
50 + let je mimo šlo, a Salamander imajo zdaj svoj avtorski album. Nekaj posnetkov je obstajalo še iz sedemdesetih, slišite jih lahko na strani spletne revije Odzven, a plošča se ni nikoli udejanila. Nekateri še danes menijo, da je namen prvenca Salamandrov v sedemdesetih požrla odmevnost Pengovovih Odpotovanj, a najbrž bo res, da se je pač tako izšlo. In izšlo se je tako, da nas je Pigl zapustil leta 2014, preostali člani(ce) pa še delajo in so se (brez Metke Zupančič) spet zagnali kot – bi morda kdo pomislil – dober oldtajmer, a to ne drži povsem. Ekipa je v dobri ustvarjalni formi, avtorske vajeti pa je prevzel Milan Dekleva, ki je avtor večine pesmi na plošči; eno glasbo je sopodpisal Jerko Novak. Imena v bendu so dandanes tako prepoznavna, da ne potrebujejo Pengovovega pečata, čeprav je ta še kako živ v atmosferi pesmi, ki so pred nami. Bogdana Herman, Milan Dekleva, Jerko Novak, Božo Ogorevc in Lado Jakša (gost na plošči pa je še multiinstrumentalist Aleš Kacjan) so spomladi in jeseni v studiu Metro posneli trinajst pesmi, pravzaprav pesniško zbirko v taki obliki, da je pred kratkim izšla še vinilna različica. Pesmi po njej kar kličejo, z vinilke se razlivajo nekolikanj topleje in intimneje, CD je pač CD, ki te intime nima. Aranžmaje za pesmi je prispeval Jerko Novak.
Obsežna knjižica prinaša osebni utrinek članstva zasedbe, besedila in njihove prevode v angleščino, ki so delo Jerkovega brata Borisa A. Novaka. Če ste ujeli katerega od promocijskih nastopov, že veste, kako nove pesmi funkcionirajo v živo, na plošči pa delujejo kot pisana paleta intimnih miniaturk, ki zaidejo v duhovito angažiranost; točneje, niti ne zaidejo, kar namerno gredo vanjo. Zanimivo je, da je pokojni Pigl bil takisto zelo luciden angažiran avtor, pa se ljudje vselej začudijo, ko se jim to omeni. Ne gre zgolj za Generale in Stare klovne, zlasti prva pesem je antologijska mojstrovina, pač pa je znal biti tudi kar precej funky, če se mu je zdelo. Tako tudi Dekleva, kar vemo že iz njegovega siceršnjega opusa: iz čistega liričnega sveta ga gugalnice besede nosijo sem ter tja v duhovito ostrino in besedne igre, nekatere domislice pa so sploh zabavne, denimo naslovi, ki aludirajo na vse mogoče (Bosa in nova hodim v Rezijo, Na vratih Barcelone, na pragu Sarajeva, Blues slabe karme …). Tako plošča naenkrat postane zelo cajtgajstovska, posledično pa referenčna, celo kronistična, glede na čas, ki ga živimo. Umetnost goli vsakdan sicer presega, izogne pa se mu težko, sploh če imamo pred seboj take avtorske osebnosti.
Po Orfeju brez ptic se plošča izteče in zdaj je čas za kontemplacijo. Za kak koncert in potem za vnovičen spin albuma. V katerikoli obliki si ga boste omislili, vedno bo na sebi nosil svojo več kot polstoletno izkušnjo in tudi bridko rezilo tukajinzdajšnjosti. Najpomembneje pa je to, da je hkrati sodoben in brezčasen. Nekaj takega se je šušljalo že v sedemdesetih. In zdaj imamo vrata Barcelone in tudi prag Sarajeva.