Ženski pevski zbor Carmen manet/Pesem ostane in zborovski guru Primož Kerštajn

Piše: Franc Križnar

Naslovnica programskega lista 25. sezone Studenec 2025

Napovednik koncerta zbora Carmen manet

Končuje se letošnje poletje in na zaključnem koncertu jubilejnega 25. kulturnega poletnega festivala Studenec 2025 je natančno po dveh mesecih le-tega s premiero domače ljudske igre s petjem Črna žena in številnimi ponovitvami pred polnim avditorijem drugega največjega pokritega zunanjega gledališča in v realizaciji Kulturnega društva »Mirana Jarca« s Škocjana pri Domžalah zdaj (19. 9. 2025) v cerkvi sv. Lenarta na Krtini nastopil še odlični ženski pevski zbor Carmen manet/Pesem ostane. Ta ekscelentni slovenski in mednarodno uveljavljeni vokalni ansambel, ki ni le referenca za Kranj od koder izhaja, vse od ustanovitve (2011) vodi odlični zborovski guru Primož Kerštajn. Z mnogimi odličji doma in po svetu ta skoraj 30-članski vokalni sestav redno preseneča tudi doma. Tako je bilo tudi tokrat v res akustično in umetnostnozgodovinski cerkvi.

Program

V tem cerkvenem prezbiteriju in delno tudi s kora so predstavili uvodni spored slovenskih ljudskih pesmi in njihovih priredb. Podpisali so jih Damijan Močnik (Bog daj dobro večer), Radovan Gobec (Ne ouri, ne sejaj), Samo Vovk (Pastirče mlado), Ambrož Čopi (Šćë wtićacë so snüwalë), Marijan Dović (Zeleni Jurij) in Katarina Pustinek Rakar. Ta je z Adrco presenetila tako po glasbeni kot glasbeno odrski predstavi. Glasovi tega (ženskega) ansambla so čisti in jasni, dirigentove interpretacije podoživete (kot da gre za povsem profesionalni ansambel), dodatne zahteve skladateljev in skladateljic pa tudi. Če je bila iz tega prvega dela nenadkriljiva prav Adrca, je v drugem delu, tuje zborovske literature. Sledila je Eriksa Ešenvaldsa z angleškim naslovom in petjem v angleščini Spring, the sweet spring/Pomlad, sladka pomlad.

Zbor z dirigentom

Oder se je nadaljeval in tu pa tam že prekašal samo petje. Seveda pa je šele eno z drugim postalo neke vrste happening. V visokem zborovskem artizmu so vsi navzoči pokazali na najvišjo možno vokalno kulturo, na zborovsko petje, ki je doživelo več kot empatijo občinstva polno zasedene cerkve sv. Lenarta. Sledila so še zborovska dela, ki so jih podpisali Bolgar Petar Liondev, naš Tine Bec (Jubilate Deo universa terra v latinščini), Norvežan Kim André Arnesen (Ave regina caelorum in I denna ljuva sommartid), Valižan Islwyn Evans, Finka Mia Makaroff (krožna postavitev z dirigentom v centru pa je bila samo ena od nestandardnih postavitev zbora) in še naš S. Vovk (Ta na Solbici); same skrajno težavne zborovske partiture, ki pa so našemu zboru očitno zlezle že pod kožo. Petje in dodatne zahteve skladateljev, ki dandanašnjo muziko vedno bolj konkretizirajo pa se je še nadaljevalo in sklenilo s poroko v Reziji Ta na Solbici našega S. Vovka. Tako smo se tudi jezikovno odmaknili od izvirne in primarne slovenščine prek angleščine in latinščine še k norveščini, švedščini, finščini do »naše« rezijanščine. Seveda, zbor je pel na pamet, deloma pa tudi P. Kerštajn dirigiral tako. Zbor pa seveda ves čas strogo profesionalno in z vložki solistk in skupine solistk pa tudi s solom s cerkvenega kora: od začetka s prihodom izza oltarja ženskega pevskega kvinteta (D. Močnik) pa vse do tegale sola (A. Čopi); vmes pa še kakšen komentar k večeru in o zboru kar iz pevskih vrst.

Še ena postavitev zbora

V sklopu letošnjega 25. festivala smo proti koncu slišali še nekaj o letošnjem festivalu. O njegovem začetku pred več kot 75.-imi leti in prazniku Krajevne skupnosti Krtine in »…pred zadnjo poroko (S. Volk, Ta na Solbici) jespregovorila posebna gostja zgodovinarka dr. Rosvita Pesek; sicer znana in priznana TV-voditeljica. Delno tudi o svojem intimnem odnosu do tega festivala in ljubiteljske kulture. Ta pa itak na Studencu in v Krtini že meji na povsem profesionalne rezultate. V celoti pogledano in slišano (kajti tale super sodobna muzika se poleg poslušanja tudi že gleda!) vedno bolj strmi k predstavi, projektu, dogodku in nič več samo k a cappella koncertu. Naš zbor, ki je tokrat gostoval na Krtini, je v vseh teh pogledih in po najstrožjih kriterijih vse to dosegel, če že ne: presegel. Njihovi poustvarjalni presežniki, vrhunski (umetniški) artizem pa so še enkrat dokazali, da vse to ni le za elito ampak za vse; tokrat seveda za Krtinčane, Domžalčane in še marsikoga?

Finale