Piše: Jana Hartman Krajnc

Roman Ivana Šege LEA je 83. knjiga zbirke Sprejeto založbe Kulturnega centra Maribor, ki je izšla leta 2025. Lektorirala jo je Nina Krajnc, oblikovanje in prelom je opravil Jakec Herženjak, ki je tudi oblikoval sliko na naslovnici po Vickie Intili / Pexels, grafično je zasnoval Romeo Štrakl, uredil pa Gregor Lozar.

Ivan Šega je priznan pisatelj, vešč pisanja, kar se ne odraža samo po njegovem slogu in jeziku, ampak že po zunanji zgradbi romana. Začne se s posvetilom vnukinjam Lučki, Manci in Ajdi, nadaljuje se s tremi uvodnimi poglavji in nato preide v roman Moja zgodba, ki ima tri dele: Družba in jaz, Policija in jaz ter Tovarna in jaz. Koncu vsakega dogajalnega dela sledi epilog, ki ga pisatelj imenuje Intermezzo. Da se tudi optično loči od zgodbe, je pisan v ležečem tisku.

Celoten roman je pisan prvoosebno, saj je postavljen v pripovedni okvir pisateljice Leopoldine Šterk, ki jo kratko kličejo Lea. Po njej ima tudi knjiga naslov. V uvodnem poglavju Modrovanje pisateljica razmišlja o čem bi napisala novo knjigo. Rada piše, saj pravi: »Uživam, če nekaj ustvarim, če nekaj napišem, če spečem kruh, piškote …« Drugo poglavje ima naslov Iskanje zgodbe. Tu dobi bralec občutek, da bo vsebina knjige o mladem vojaku, ki se mora odtrgati od domačih jasli in iti služit JLA, kajti nazorno je prikazano življenje mladega rekruta, kar je pisateljici Lei pripovedoval znanec. Moram omeniti, da se vse dogaja proti koncu prejšnjega stoletja v nekdanji Jugoslaviji. Nazadnje pa se pisateljica odloči, da bo kljub vsem zadržkom napisala tragedijo, ki jo je zaznamovala za celo življenje.

Sledi Leina življenjska zgodba. Živi v mestu pri gospodinji, ker je doma z dežele. Končala je tretji letnik srednje tekstilne šole. Ko sedi s sošolkami in sošolci v gostilni, ji nekdo skrivaj doda v pijačo drogo za posiljevanje. To jo privede do tega, da jo dva na stranišču posilita. Ona je toliko omamljena, da si ne zapomni njunih obrazov. In tu se začnejo njene duševne stiske: kdo sta bila posiljevalca, komu naj zaupa, spozna, da je noseča, boji se staršev, profesorjev, sramote … Po neuspelem samomoru, prepreči ga njena gospodinja, zaupa svoje stanje profesorici kemije. Tako pride njen problem do ravnatelja, do milice, do njene gospodinje in v javnost. Vse to je zajeto v prvem delu Družba in jaz in tudi to, da kljub svojim težavam čez počitnice ostane v mestu na praksi v tekstilni tovarni, od katere dobiva tudi štipendijo. Z intermezzom je ta zgodba, ki je izrazito psihološka, končana.

Toda temu sledi drugi del Policija in jaz. Dekle zaslišujejo na milici (jugoslovanska policija) in iščejo storilce. Noseče Lee domači ne sprejmejo in se distancirajo od nje. Miličnikom ne more povedati, kdo sta bila posiljevalca, ker se ju ne spomni, in šele po hipnozi, ko se njeni možgani vrnejo v tisti čas, se spomni gospodinjinega sina Cirila, ki ga je doma malo videla, in še dveh moških za šankom. Vse tri osumljence zaprejo in v zaporu naredi Ciril samomor. Tudi gospodinjina hčerka umre, ker se zaplete s preprodajalcem drog, Lea rodi punčko Betko in DNK dokaže, da je Ciril otrokov oče. Intermezzo je spet epilog tega dela, ki je bolj kriminalistično obarvan.

Tretji del knjige nosi naslov Tovarna in jaz. Ta je najkrajši. V njem se zgodba razplete. Lea se zaposli v tovarni, ki jo je štipendirala, njena gospodinja, ki je Betkina babica, skrbi za otroka, ko ona študira na Višji upravni šoli. V podjetju to izvedo in ji pri študiju finančno pomagajo in po diplomi se zaposli v njihovi kadrovski službi. Slučaj pa hoče, da njihov delavec Igor, ki je bil drugi posiljevalec, zboli za levkemijo. Lea mu pomaga z darovanjem matičnega tkiva, kajti zdravniki ugotovijo, da ima le ona ustreznega. S svojim človekoljubnim dejanjem mu za štiri leta podaljša življenje. Lea s svojo hčerko srečno živi in je hvaležna usodi.

Roman je berljiv, saj ima toliko zapletov, da bralca kar vleče naprej. Čeprav se dogaja v nekih prejšnjih časih, je vsebina aktualna morda še bolj za sodobnost. Je tudi poučna in priporočam jo mladim. O tem, kar prikazuje, je pisatelj dobro poučen, pa čeprav se vživlja v žensko osebo. Piše realistično. Knjiga je prava majhna umetnina. Je psihološki roman s primesmi kriminalke. Nosi pa veliko moralno vrednost.