Simfonični orkester Domžale-Kamnik z dirigentom Zoranom Bičaninom
Piše: Franc Križnar
Kulturni dom »Franca Bernika,« Domžale
V veliki alias Tomčevi dvorani domžalskega Kulturnega doma »Franca Bernika« je (20. okt.) Simfonični orkester Domžale Kamnik pod umetniškim vodstvom svojega dirigenta Zorana Biščanina priredil koncert za mlade z naslovom Orkester pripoveduje.
Program in spored
Pridružili sta se jima še solistka-violončelistka Sofija Lederer in voditeljica-moderatorka Anja Strajnar. Koncertna mojstrica (1. violinistka) je bila Mirjam Šolar. Ker je bil omenjeni koncert še dodatno didaktično in metodološko ter pedagoško obarvan, so celoten dogodek na platnu krasili še likovni dodatki, slike. Vse skupaj pa kaj dosti ni motilo omenjenih umetniških poustvaritev tega najstarejšega slovenskega ljubiteljskega (simfoničnega) orkestra nasploh (ust. 1972 →). Na sporedu so bile prenekatere uspešnice SODK, ki že desetletja bogatijo najmanj dva občinska glasbena prostora občin Domžale in Kamnik.
Začetek koncerta
Ne preveč dobro zasedena dvorana je v sprehodu med deželami in čustvi najprej prisluhnila odlični Mozartovi uverturi k operi Figarova svatba. Izjemno težko v tehničnem pogledu ter interpretacijsko živahno delo je bilo zagotovo eden najtrših orehov tega večera za izvajalce. Dirigent Bičanin je zmogel z vsemi (s)po(d)budami izvleči zlasti iz godal odlično celostno podobo tega Mozartovega opernega in orkestrskega bisera.
S solistko-violončelistko Sofijo Lederer
V naslednji točki se je orkestru in dirigentu pridružila mlada solistka-violončelistka Sofija Lederer. Odigrala je eno od priredb še kako popularnega stavka z naslovom Labod (13. = predzadnji stavek)iz živalske zoologije programskega Živalskega karnevala (v izvirniku za dva klavirja in komorni orkester v 14.-ih stavkih) slovitega Francoza Camilla Saint Saënsa. V solistični igri na pamet je z žametnim tonom ter subtilno orkestrovo spremljavo odigrala odličen solo.
Osrednje delo tega koncerta so bili zagotovo odlomki iz dveh Suit št. 1 in 2 iz opere Carmen še enega Francoza Georgesa Bizeta. Aktualnemu odzivu splošne dirigentske in interpretacijske prakse se je odrazila tudi tale izvedba, saj je sledila podobnim tendencam o združevanju in v tem primeru tudi predstavitvi kar dve učinkovitih in barvnih orkestralnih del tega skladatelja. Slišali smo izbor stavkov iz teh (Preludij in Aragoneza, orkestrska medigra k 4. dejanju, Seguidilla, Bikoborci, Habanera, Pesem bikoborca in Ciganski ples).V vseh teh stavkih, ki jih je prekinjalo zdaj z aplavzom (navdušenega) občinstva – in med njim tudi mladi, – zdaj sugestivna moderatorka (A. Strajnar), je bilo seveda še najbolj odlično v tolkalnih vrstah SODK. Niso pa manjkali odlični in še posebej izpostavljeni solistični vložki harfe, oboe, flavte, roga in (francoskih) rogov, trobente, violine, violončela, … Saj smo bili med potovanjem vse od (uvodne) Avstroogrske monarhije prek Francije do Španije. Za sklep pa še ena operna uvertura Orfeja v podzemlju Francoza Jacquesa Offenbacha.
Dovolj pripravljeni ansambel je spet s sposobnim in umetniško disponiranim dirigentom in obenem svojim umetniškim vodjem Z. Bičaninom predstavil omenjeni repertoar, ki je v spregi z govorom in animacijo nemalokrat posegel tudi med nas poslušalce, v avditorij. Neprisiljena animacija in moderatorstvo so tokrat dosegli svoj namen in pomen. Konsolidacija soigre tega našega eminentnega ljubiteljskega simfoničnega orkestra pa je vpisala še eno (ocenjevalno) desetko v indeks njihovih dosežkov. Urica v spregi med glasbo in govorom, med izvajalci in poslušalci pa je tako ob praviloma resni, klasični, umetniški glasbi skupaj z animacijo obrodila prijeten dogodek. Ta še zdaleč ni bil zgolj umetniški in resni koncert, kar vse so še dodano na sporadičnem platnu obarvale še druge in dodatne informacije: likovno umetnost. V vsem smo bili zatorej v neke vrste interdisciplinarnih ali kar multidisciplinarnih umetnostih.
Na koncu-finale