Recenzija koncerta STARE PRIPOVEDNE PESMI v Schwentnerjevi hiši na Vranskem

Nastopila sta pevka Ljoba Jenče in z lutnjo Izidor Erazem Grafenauer …

Piše: Franc Križnar

Panorama Vranskega

Na koncertu starih pripovednih pesmi z naslovom Buge waz primi gralva Venus!/Bog vas sprejmi, kraljica Venera! sta na Vranskem nastopila umetnika, vokalno inštrumentalni duo Ljobe Jenče (pevka, pripovedovalka, zbirateljica ljudskega izročila in lajna) in Izidorja Erazma Grafenauerja (lutnja in lajna).

Pročelje Schwentnerjeve hiše na Vranskem 25

Lavoslav Schwentner (Vransko, 1865-1952)

Njun nastop v okviru prireditev Zavoda za kulturo, turizem in šport Vransko (zanj direktorica Suzana Felicijan Bratož) je kot projekt podprlo tudi Ministrstvo za kulturo RS v okviru razpisa Kroženje kulturnih projektov 2025) v dvoranici Schwentnerjeve¹ hiše na Vranskem (7. nov. 2025). Pospremila ga je množica, ki se je v ta (hvaležni) prostor komaj strpala. Direktorica S. Felicijan Bratož, ki je pospremila ta koncert, je orisala delo in težnje obeh umetnikov, prav tako pa tudi napovedani repertoar, spored visoke nemške ustvarjalnosti srednjega veka. Ta se je z dvorišč, cerkva in samostanov srednjega veka preselil tudi na slovenska tla, na naš prostor in v tem okviru smo se od uvodne epike na koncu vrnili k naši liriki.

Programski list

Umetnika sta večer začela dovolj prepričljivo, kar malce godčevsko, saj sta prihajajoč od zunaj uvedla svoj večer s spletom (prvega) dela Desetnice Stojaj, le stojaj beli grad; pevka pojoč, lutnjist igrajajoč. Vmes je izvrstna poznavalka tovrstnega gradiva kot raziskovalka in izvajalka še marsikaj pokomentirala. Oba pa sta si venomer izmenjevala svoji vlogi, zdaj eden, zdaj drugi, največ seveda oba skupaj in vmes vzela v roka še (nenapovedano) lajno. Bila je še kakšna recitacija, po uvodni skladbi pa je sledilo zdržema še 16 del: Linčica Turkinčica – Kralj Matjaž rešen iz ječe, Trdoglav in Marjetica – Zmaj ugrabi princeso, Padovana in Saltarello Giacoma Gorzanisa (za lutnjo solo), Stoji, stoji en beli grad – Sveta Barbara zazidana, Tečejo mi, tečejo vodice tri – Godec pred peklom, Pegam in Lambergar, Jenkrat je en kmetič davek dajal – neusmiljeni graščak, Oče Rožman za mizo sedi – hči v fanta preoblečena reši očeta vojaške službe, Bog te primi was tus du da – Bog te sprejmi, kaj delaš tu?, tri recitacije Iz Thörla jutra drugega, Ko znašel sem se pred Rogatcem in Ljubezen moja sladka, nato pa kar v ataka sklepu: Dve prelepi devi, Unter den Linden – Pod lipo znano in zadnji, 2. del Desetnice. Umetnika sta na koncu tako tudi odšla s koncertnega prizorišča kot sta prišla, odhajajoč. Urica in pol njunega dovolj neprisiljenega petja, igre na lutnjo in lajno, pripovedovanja in še kaj, je kar hitro minilo. V tem izjemnem naporu zlasti še vodilne pevke L. Jenče je prispevalo svoje: navdušen sprejem pri velikem številu obiskovalcev.

Duo Ljoba Jenče in Izidor Erazem Grafenauer

Ljoba Jenče z lajno

Izidor Erazem Grafenauer z lutnjo

Ni treba posebej izpostavljati, da smo v finalu slišali kar nekaj avtorske glasbe minesengerjev in trubadurjev kot so to Oswalda Wolkensteinskega, Ulrika von Lichtensteinskega, Wolframa von Eschenbacha, Waltherja von der Vogelweida in slovensko pesem in muziko tistih davnih časov iz Ribnice, Rezije, Sodražice, Gorenjske, Prekmurja, Štajerske, Dolenjske idr. Krog sta umetnika tako sklenila in med repertoar dveh delov Desetnic iz Ribnice uvrstila neke vrste cvetober tovrstnega vseslovenskega pregleda zanimivih besedil in muzike. Pri tem je L. Jenče nemalokrat s svojo animacijsko vehemenco posegla tudi v avditorij. In tako dosegla, da ji je prisotno občinstvo pripelo marsikateri refren. Ta, tako več kitičen repertoar neke vrste »litanijskih« recitacij in petja pa je to tako rekoč terjal. Kar precej sposobnosti pa je v večinoma improvizirani soigri z lutnjo (in lajno) prikazal tudi naš izvrstni lutnjist I. E. Grafenauer.

Večer, ki je tokrat na »podeželju« od koder omenjeni repertoar večinoma tudi izhaja pa je

tako dokazal sobivanje, sožitje besede in glasbe, tuje in naše tovrstne literature, predvsem pa opozoril na naša in tudi v tujini redno prisotna izvajalca tovrstne prakse. S tovrstnim repertoarjem, ki ga imata verjetno še za cel koš pa se prav na naši, slovenski (glasbeni) sceni pojavljata premalo. Posamični in zaključeni deli, zdaj ločeni, zdaj združeni vsak zase in združeni, komparativno dokazujejo diskurz Slovenice v tem in tovrstnem evropskem kontekstu.

1 Rojstne hiše ljubljanskega knjigarnarja in (prvega) založnika slovenske moderne Lavolsava Schwentnerja (1865-1952), kjer je tudi živel in umrl.