(Nevenka Miklič Perne, Revščina / zakladi. Kratke zgodbe. Spremna beseda Tomo Podstenšek. Zbirka Frontier 344. Kulturni center Maribor 2025.)

Piše: Lev Detela

V knjižni zbirki Frontier Kulturnega centra Maribor je izšla zbirka dvajsetih kratkih proz Nevenke Miklič Perne z nekoliko nenavadnim naslovom Revščina – zakladi. Leta 1982 v Mariboru rojena avtorica, ki je tudi akademska slikarka in pedagoginja in živi z družino v Ljubljani, postavlja v ospredje svojih proznih portretov najrazličnejše ženske usode sredi današnje slovenske realne stvarnosti.

Avtoričini prikazi, iztrgani iz življenskih odsekov najrazličnejših protagonistk, pritegnejo takoj bralčevo pozornost, čeprav pravih dogodkov pravzaprav ni. V ospredju so razmišljanja o najrazličnejših velikokrat neprijetnih ali tragičnih vedenjskih načinih, ki krojijo tem sledeče zasuke in posamezne usode.

Posamična avtoričina sporočila in namigi dopuščajo različne interpretacije. Tako je tudi z naslovom zbirke Revščina – zakladi, ki namiguje na socialna ozadja posameznih zgodb. Vendar so možne tudi drugačne razlage, ki nakazujejo vzpon iz revščine in nemoči k osebni in družbeni afirmaciji oziroma iz nejasnega skozi očiščevanje k kljubovalnemu vztrajanju sredi velikokrat neprizanesljivega okolja.

Nevenka Miklič Perne je kritična do dogajanja v današnji slovenski družbi oziroma do okolja, v katerega so zajete in ujete usode posameznih protagonistk. Že v prvi zgodbi Podnajemnica nam ponuja skorajda naturalistično natančen opis očitno starejše upokojenke v majhni sobici, ki živi v skupnem stanovanju s študentskim parom in neko Ireno, ki se vedno „dolgo tušira“. Lastnik dobrodušno pove podnajemnici, ko pride po najemnino, da je imela v njeni sobici njegova „babica svoj lepotilni kotiček“. Ko prevzame 200 evrov za njen spalni kot v obsegu „skoraj štirih kvadratnih metrov“, se še ironično pošali: „Še dobro, da penzija nikoli ne zamuja, kajne, gospa Marinka“.

Te kratke podatke vpne avtorica v municiozno natančni opis malega prostora, ki ga popestri z neverjetno mnogimi detajli: s kratko posteljo, v kateri se podnajemnica ne more popolnoma zravnati, z mizo, stolom, omaro s petimi policami, na steni je slika podnajemničine mame. Takoj je opazno, da je Nevenka Miklič Perne dobra opazovalka ljudi. Že po prvih stavkih je razvidno, da avtorica ni neobčutljiva za socialne razmere, v katere je ujelo njene „male ljudi“, da uporabimo ta nekoliko obrabljeni termin.

V naslednji zgodbi Gube je glavna junakinja nekdanja uspešnica, ki je v firmi bila vodja samostojnega sektorja. Toda sreča je opoteča. Ko je podjetje prevzela multinacionalka, je izgubila službo. Da bi poplačala nastale dolgove, mora delati kot čistilka.

V zbirki je objavljena pestra množica tipičnih ženskih zgodb. Ponavadi jih pripovedujejo protagonistke same, nekatere pa so napisane v tretji osebi. V glavnem so to bivanjska sporočila, zaznamovana z vzponi, padci in zapleti, kot jih piše življenje.

Zgodba Dragi starši, ki se dogaja v otroškem vrtcu, je mogoče vsaj delno avtobiografska, saj je avtorica tudi pedagoginja. V ospredju je delovni dan pomočnice vzgojiteljice v vrtcu, ki se že osemindvajset let trudi v sedanji vedno bolj potrošniški kapitalistični družbi za iz leta v leto bolj razvajene otroke in mora poslušati tudi take izjave zaskrbljenih staršev: „Naš Jurček pa je tako občutljiv, veste, tako ga prizadene, če mu kdo reče lump ali ga okara, ampak zaupamo, da tega tukaj ne počnete, ker, saj veste, lahko to pusti trajne posledice na otrokovi psihi …“

Nevenka Miklič Perne se zna s subtilnim posluhom približati usodam svojih protagonistk. Z močnim občutkom za tudi najdrobnejše pripetljaje v življenju njenih likov zna na kratko s prepričljivo analizo izrisati jasne psihograme posameznih življenskih zgodb.

V zgodbi Ob petkih imamo opraviti s pretiranim oziroma obsedenim čiščenjem, s katerim skuša nevrotična protagonistka premagati njen vseobsežni odpor do umazanije. Za njenim čiščenjem se skriva strah pred družbo in življenjem kot takim.

Dve posebno kratki, a istočasno do skrajnosti zgoščeni zgodbi, sta suverena prikaza najtežjih življenskih trenutkov. Prva, z naslovom Ata, je zapis o moškem fizičnem in psihičnem nasilju v družini. Pripovedovalka se spominja, kako je kot petletna deklica klicala Marijo na pomoč, ko je ata sredi noči izstopil iz avtomobila in se kot zlovešč oblak približal domači hiši. Vedela je, da bo spet ustrahoval mamo in družino. Druga, z naslovom Stvar, je zapis o največji in zadnji skrivnosti našega življenja, o umiranju. Umirajoča se v razlomljeni podzavesti drži kovinske ograje, kot da bi bila na trajektu: „Približujem se otoku, tresljaji so vse večji, od daleč zgleda kot gola skala … Samo še nekaj ur, to vem.“

V kontekstu teh usodnih trenutkov je v ospredju tudi neka negativna močno obremenilna skrivnost, ki pa jo umirajoča tudi na smrtni postelji zataji in je ne bo razodela svojim najbližnjim.

Zbirka se zaključi z zgodbo Zadeva, ki je poročilo o prometni nesreči, ki jo je povzročila, kot je razvidno iz dokumenta, „spodaj podpisana Dragica Petek …, Kocbekova ulica 11, Ljubljana“. Zgodila se je pri speljevanju avta s parkirišča, pri čemer je voznica poškodovala sosednji avto. Tudi tu je predstavljena oseba po značaju labilna, nesamozavestna in pretirano boječa, kar ji še dodatno povzroča težave v realnem življenju.

Dvajset zgodb iz zbirke Revščina / Zakladi je samosvoj dokument sedanjega slovenskega družbenega trenutka, ki ga spoznamo na posameznih primerih več ali manj težavnih ženskih usod. Pravzaprav je vsaka od teh zgodb svet zase in v nekem smislu do skrajnosti zožen roman življenja, iz katerega bi lahko nastal tudi obsežen pripovedni tekst.

Avtorica se tudi ne izogne religioznim motivom. V že omenjeni zgodbi oziroma črtici Ata prosi otrok za angelsko zaščito pred očetom, medtem ko mati otroka s posebnimi potrebami najde v zgodbi Križi pomoč v okrilju farne cerkve, „ki je bila njen drugi dom“ – pri čemer pa se ne izogne kritiki o nekaterih licemerskih „dobrih vernikih“, ki jih ljudje v stiski sploh ne zanimajo.

Nevenka Miklič Perne, ki je tudi avtorica treh pesniških zbirk z naslovi Ideali, Lisičja vstopnica in Pogovor s stvarmi, nam je z zbirko kratkih zgodb Revščina / zakladi podarila prozno knjigo, ki je avtentično zrcalo družbe, v kateri živimo oziroma moramo živeti.