piše: Milan Novak

»Odklenjeni oklepaji«

(Zoran Pevec)

le navidezno tukaj

se ozre in razmišlja

sredi sobe ali v kavarni v pritličju

opazi da je ograjen

njegovi oklepaji so

umetelno kovana balkonska ograja

od tam se vidi resnični svet

od tam ni ničesar navideznega

in je praprot in so oblaki

kljub temu je malo zmeden

s to odtujenostjo od iluzije

zamejen z oklepajem ne vidi v sosednji verz

in sosedi ne vidijo vanj

Zoran Pevec je varno zaklonjen v oklepajih

motri poezijo od znotraj

s tem v zvezi ima problem z nami

ki v svoje tekste še ločil ne vstavljamo

ker ne vidimo ker nismo znotraj

zatorej pride on ven

Zoran Pevec poruši oklepaje

in nam kliče ves zaripel

kako da smo zapeljani

ker to ni matrica simbolizirane plati resnice

to ni hrast ki raste moški ki se stara

da je resnico videl

da se to Bog igra na farmi mravelj

tako vpije Zoran Pevec

a nihče ga ne posluša vsi mu le ploskajo

ga pokroviteljsko trepljajo po ramenu

mu v roke kopičijo nagrade

čeprav to ni namen njegovega pisanja

le to si želi da bi ga kdo slišal

to ni potovanje to ni zakon težnosti

in to kar vidimo ni konec sveta

zavpije Zoran Pevec

to je iluzija življenja

žrtev zablode kult nedoslednosti

In obmolči

presunjen ob uvidu da ga

mnogi ne želijo slišati in prepričanje

kako ga ne zmoremo razumeti je

njegova lastna iluzija

Jezik trešči ob skalo vprašanj

a pogled se sprosti v spoznanje

Nenadoma je iluzija prostovoljna

Ugasneš luči in vidiš vse

opomba: poševno zapisano so avtorjeva besedila iz knjige, umeščena v ta zapis