Site icon Kulturno medijski center Slovenija

Aiko Zakrajšek: Bila sem jezero

Advertisements

JSKD, 2025

Piše: Matej Krajnc

Pesniška zbirka Bila sem jezero Aiko Zakrajšek je ugledala te in one svetlobe kot rezultat literarnega natečaja Urška, ki ga organizira Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in je namenjen odkrivanju ter spodbujanju mladih literarnih ustvarjalcev. Aiko Zakrajšek je bila izbrana za Uršljanko leta 2024, s čimer je dobila priložnost za izdajo svojega pesniškega prvenca. Prav spodbujanje mladih avtorjev z objavo njihove prve samostojne knjige je eno od osrednjih poslanstev natečaja Urška že od njegove ustanovitve; zbirka Bila sem jezero, ki je izšla v zbirki Prvenke, tako ni zgolj predstavitev mlade pesnice, ampak tudi ali zlasti rezultat dolgoletnega prizadevanja za odpiranje prostora novim literarnim glasovom. Že naslov knjige vzbuja radovednost, njena vsebina pa se ne ustavlja pri eni sami osrednji temi. Pred bralcem se postopoma sestavlja svet mlade ženske, ki se skozi spomine vrača v otroštvo, premleva odnose, opazuje okolico in poskuša razumeti, kako so jo posamezni dogodki oblikovali. Pri tem ne ustvarja idealizirane podobe mladosti, temveč pokaže tudi njene manj prijetne, nerodne, boleče in včasih precej absurdne plati.

Zbirka je razdeljena na tri dele, vsi so na tak ali drugačen način povezani z dihanjem; to seveda ni zgolj formalna odločitev, saj vzpostavlja ritem celotnega pesniškega prvenca. Dihanje je nekaj samoumevnega, dokler ga ne zmotijo strah, tesnoba ali telesna stiska. Takrat postane nekaj, čemur moramo posvetiti vso pozornost. Podobno se dogaja tudi v pesmih. Lirska govorka se pomika med spomini, sedanjostjo in razmišljanjem o prihodnosti, pri čemer se osebne izkušnje ne razvrščajo vedno v urejeno pripoved. Nekateri dogodki se vračajo, drugi se pokažejo za trenutek, tretji dobijo svoj pomen šele ob poznejšem premisleku. Zakrajšek otroških let, denimo, ne obravnava kot nekakšno brezskrbno obdobje, h kateremu bi se bilo mogoče nostalgično vračati. Spomini so pogosto sestavljeni iz drobnih prizorov, navad, predmetov in medčloveških odnosov. Prav takšne podrobnosti dajejo pesmim prepričljivost. Otroštvo ni predstavljeno kot zaključena in oddaljena življenjska stopnja, ampak kot nekaj, kar še vedno vpliva na sedanjost. Izkušnje iz preteklosti se namreč ne končajo takrat, ko odrastemo. Ostajajo v načinu, kako dojemamo druge, kako se odzivamo na bližino in kako razumemo sami sebe. Zakrajšek se v zbirki poleg specifično intimnim posveča tudi tistim vezem, ki nastajajo skozi skupno odraščanje, drobne vsakdanje navade, nesporazume in izkušnje, ki jih je včasih težko pojasniti. Odnosi niso predstavljeni enostransko. V njih se prepletajo naklonjenost, bližina, nerazumevanje in oddaljevanje. Prav zato delujejo življenjsko, saj ljudje, ki so nam pomembni, niso nujno vedno tisti, s katerimi se najlažje ali najhitreje razumemo.

Avtorica se ne izogiba niti temam, ki so v literaturi pogosto predstavljene z veliko resnobnostjo. Telo, zdravstvene težave, obiskovanje zdravstvenih ustanov, bolečina in strah pred minljivostjo so del pesniškega sveta, vendar niso ločeni od vsakdanjega življenja. Nasprotno, vstopajo vanj precej neposredno. Posebej zanimiv je način, kako se lahko tudi v neprijetnih okoliščinah pojavi humor, kar je seveda žlahtna patina vsakršnega tovrstnega pisanja. Kako torej človek prav s humorjem vzpostavi distanco do lastne situacije? V zbirki se tako resnejši motivi srečujejo z nenavadnimi, komičnimi in povsem vsakdanjimi prizori. Takšno prehajanje med različnimi razpoloženji preprečuje, da bi pesmi postale enolične ali pretirano sentimentalne. Pesmi takisto niso postavljene zgolj v prostor spomina ali notranjega razmišljanja. Dogajajo se na ulicah, v javnem prevozu, zdravstvenih ustanovah, na straniščih in drugih prostorih, ki jih običajno ne povezujemo s poezijo. Prav ta konkretna prizorišča dajejo zbirki določeno neposrednost. Bralec ne spremlja zgolj abstraktnega razmišljanja o življenju, ampak posamezne trenutke, v katerih se življenje dejansko odvija. Včasih so to povsem običajni prizori, drugič dogodki, ki človeka zaznamujejo za dalj časa. Zato besedila, ko nastopi tak namen, lahko delujejo kot kratki izseki iz življenja, ki se med seboj dopolnjujejo, ne da bi morali biti vsi povezani v enotno zgodbo. Ergo: jezikovno zbirka ne vztraja pri eni sami legi. V njej se srečujejo neposrednost, igrivost, pogovorni izrazi, popkulturni namigi in bolj zgoščene pesniške podobe. Zakrajšek se ne poskuša za vsako ceno izražati vzvišeno ali uporabljati zapletenih metafor. Pogosto je moč pesmi prav v preprostem zapisu, ki nepričakovano odpre širše vprašanje. Humor in ironija imata pri tem pomembno vlogo, saj razbijata pričakovanje, da mora biti osebnoizpovedna poezija vedno žalostna, težka ali izrazito izpovedna. Avtorica si posledično dovoli tudi samoironijo in manj olepšane poglede na lastno izkušnjo. A nekaj takega smo, poznavši njene pesmi pred izidom knjige, tako ali tako pričakovali.

Gre za knjigo, ki jo je vredno brati nekoliko počasneje, ne zato, ker bi bila težko razumljiva, temveč ker posamezne pesmi pogosto delujejo šele v povezavi z drugimi. Njihov pomen se sestavlja postopoma, iz ponavljajočih se motivov in različnih pogledov na iste življenjske izkušnje. Aiko Zakrajšek je s svojim prvencem vstopila v slovenski pesniški prostor z izrazom, ki se ne omejuje na eno temo ali eno razpoloženje. Prav ta odprtost in pripravljenost, da v poezijo vključi tudi manj pričakovane, vsakdanje in včasih neprijetne plati življenja, sta med zanimivejšimi značilnostmi zbirke.

Exit mobile version