Kulturni center Maribor, knjižna zbirka Frontier 320, 2025
Piše : Vlasta Črčinovič Krofič
Pri Kulturnem centru Maribor, zavodu za umetniško produkcijo in založništvo, je v zbirki Frontier 320 izšla zbirka kratkih zgodb Ksenije Šešerko, Sledi, 2025. Grafično zasnovo je prispeval Peter Dobaj, knjigo je uredil Gregor Lozar, oblikovanje in prelom je opravil Jurij Moličnik, sliko na naslovnici je ustvarila avtorica knjige.
Ksenija Šešerko, pisateljica in pesnica, je v slovenskem literarnem prostoru pogosto prisotna od leta 2019 dalje. Njena dela so prejela številna priznanja in nagrade. Med drugim je prejemnica srebrnega priznanja JSKD na državnem srečanju literatov V zavetju besede 2021 in njena protestna pesem je bila na Mentorjevem feferonu 2023 kot najboljša tudi uglasbena. Pisateljica je izdala štiri knjige za otroke in roman za odrasle ter kot soavtorica sodelovala pri pesniških zbirkah, zbirkah kratkih zgodb in knjigi pravljic.
V literarnem delu Sledi je Ksenija Šešerko nanizala devetintrideset kratkih zgodb, med katere je uvrstila nagrajene na literarnih natečajih in razpisih. Avtoričino pisanje je tekoče, tenkočutno in privlačno ob uporabi bogatega besednega zaklada. Odlika so lirični opisi krajine in pisanih cvetic, Na robovih gredic so cveteli beli in vijoličasti krokusi, raznobarvni tulipani in marjete z velikimi belimi cvetovi … kot ozka preproga so jih uokvirjali in od lepote osupnili vsakega opazovalca … (Šopek, str. 9), Še danes me spremlja vonj teh čudovitih vrtnic in sivke …, (Usodno srečanje, str. 47), kakor tudi morje in zeleno jezero: Še preden je vzel prtljago, je začel z občudovanjem opazovati brunarico in njeno slikovito ozadje. Hiška, stesana iz neobdelanih brun, je stala pred gozdom srebrnih smrek, v daljavi pa se je v žarkih poznega popoldneva zlato lesketalo jezero … (str. 161).
V zgodbah, umeščenih v sedanji čas, priplavajo na plano spomini iz preteklosti, spomini na drobne dogodke, ki jih asociira na primer vonj po kavi, in na tiste drage osebe, ki so se že davno poslovile, a so še zmeraj z nami, shranjene v toplini misli.
Temi staranja in minevanja sta prisotni v več kratkih zgodbah. Od kdaj sem to jaz? … lasje brez leska, oči brez iskric, usta brez nasmeha … (Podoba v ogledalu, str. 53), Pogled v ogledalu je razkril utrujen obraz, bolj kvadraten kot okrogel, koščen in sivkaste barve. Lasje malo sivi, malo temni in malo pobeljeni. Viseči gubi ob ustnicah … (Mesto luči, str. 61), Življenje se je zavrtelo s filmsko hitrostjo. Ogledalo odseva obraz starke, kosti so toge in boleče, duša pa je še polna hrepenenja … (Modrost metulja, str. 71).
Kot odmev na pisateljičine dolgoletne izkušnje pri delu z mladostniki, v času službovanja je bila pedagoginja in učiteljica, se je v zgodbah Cilka (str.93), Zvezde za Jana (str. 125) in Moj Manuel (str. 129), lotila medvrstniškega nasilja in zapostavljenosti zaradi drugačnosti.
Njeni junaki so na eni strani polnokrvni, z izklesanimi telesi in zelenimi očmi, v katerih se lesketajo zlate pikice, in na drugi nemočne starke in starci, ki jih je izpilo življenje, kar se odrazi le v njihovih zunanjih podobah. V sebi so namreč še kako živi, tako kot je pisateljičino pisanje.
Nekatere zgodbe, vsaj tiste, ki obravnavajo mladoletnike, bi bilo vredno razširiti in jim nameniti daljšo literarno obliko ter jih napisati kot novelo, če že ne kot roman. V tem mozaiku Sledi Ksenije Šešerko je težko predstaviti vsako posamezno zgodbo, ki ni le kamenček, ampak biser, nanizan na dragoceno verižico.