Piše: Zdravko Duša

Andrej Lutman IZ KNJIG V KNJIGO (zbirka Frontier, 2018) – predgovor

Najprej: zakaj štiriindvajsetim zapisom o Poeziji (vzemimo pač neko občo oznako za vse, s čimer se ukvarja Lutmanovo premišljujoče) prilepiti še petindvajsetega, ki pravzaprav ne more nič bistvenega ne odkriti ne dodati? – da bi združil, morda, ali da proizvede nek pogled, ki je red in razporejanje po razpoznavni liniji, razbir strukture tako rekoč? Pesnik in razmišljevalec o poeziji je (i)zbral svoja objavljena (in še neobjavljena?) besedila, ki se skozi samostojen razmislek ali navezano na analize/poročila o pesniških zbirkah – Lutman je eden najrednejših spremljevalcev te plodne knjižne proizvodnje v medijih s preostankom prostora ali časa za kratke zapise – sestavijo v ambicioznejšo celoto. Drugače niti ne gre, dolgoletno nizanje razmislekov je enkrat treba zložiti v polje z vidnejšimi povezavami in součinki.

A poskusimo vseeno sondirati nekaj sidrišč, okrog katerih se zavrtita misel in argument.

Najprej je seveda opredelitev poezije, njena ontologija, fizika in metafizika. Osnovna umestitev ne kalkulira in ne okleva: poetično je magično. Je urok. Je zaumno. Pesnjenje je dejavnost, ki sega onkraj utilitarnega zapisa, estetskega besedičenja ali zgodbenega nizanja. Najbližja njeni ekstatiki je erotika, o tem Lutman pesni in podučuje od začetkov, sledenje ženskemu in moškemu principu na poti pesmi je nekako naravna pot. Pa seveda že tudi zasevek igre, saj je ravno igra v erotiki tista, ki se izvije iz čarovnije, ne da bi jo poškodovala, ampak jo žene dalje. S pesnjenjem je enako. Poezija je v sredi votla, okrog pa … so nešteti odsevi, ki se podvajajo naprej. Redki so v tem gostem besedenju stavki, ki jih spremna beseda ne bi mogla pripravno uporabiti in presaditi za ponazoritev Lutmanove poetologije. In tega je, pazite!, enajst pol.

Iz knjig v knjigo, Kulturni center Maribor, zbirka Frontier, 2018

Rudarjenje do forme. Gradnja in zapis pesmi je najbolj vsakdanje početje, tako rekoč znanstveno, se izrazi avtor, čeprav bi bilo ‘obrtniško’ nemara še bolj ponižno prav; smo torej že v polju zlaganja pesemskih delcev, v obrtni delavnici, kjer štejeta izkušnja in rimodelsko znanje, hkrati pa že tudi v globoki tradicijski izkušnji modreca, ki opozarja na skromnost, tako tistega, ki piše, kot onega, komur bo dano v branje. Ne brez razloga, saj ve, kako je vsaka magija in metafizika pripravna dimna zavesa, v katero se ovijejo leni in nenadarjeni. Večno vprašanje: kako umestiti neumestljivo, kako uiti, ko pa je prezenca edino, kar sploh je, kako biti kot gola razpoložljivost brez obupa ob spregledu in brez jeze ob prevodu v konkretnost. Pesniško dejanje, ravnanje, popis obrti vznemirja velik del te knjige.

Pot do materialnega. Do minucioznosti dobeseden opravek, saj je zapis materializacija pesmi v obliko, iz katere ne more več nazaj, se ne utegne umakniti v prostor kombinacij in asociacij, ker je dokončno odločena, vpisana in neizbrisna. Odgovornost, nelagodje in skoraj pobeg, ko se optika zoži in primakne zavoju črke, ga poveča na monumentalno velikost, kar je hkrati beg pred strahom ob pogledu na zapisano (drevo olajšano zakrije gozd) in hrepenenje po iztanjšani konici čopiča, ki si prizadeva izpisati vse z eno samo popolno pismenko, pravzaprav tako popolno, da bi bila na koncu zgolj pika v hipu izgina.

Razsev v strukturo. Pri knjigi smo, pravzaprav pri Knjigi. To ni več zarivanje v brezbrežno magmo besedja in čutenja, pesnik ima v roki šop pesmic-podobic-kart, ki mu jih je razporediti premišljeno, s stvariteljsko navezanostjo, a hkrati z gospodarno gesto distributerja javne dobrine. Pesem je izjava. Ste opazili, da pri tem ni sam? Vzel si je družico/vzela si je druga, najkrajšo bližnjico čez dvojino do človeštva. Ker tu je potrebnega veliko prekladanja, predvsem pa zrcaljenja pri »preslikavi pesnika in pesnice v svet, ki mu prej nista posvečala pozornosti.« Avtor poudarja prizemljenost, dodali bi, da gre tudi za inteligenco v vseh legah, in za ustvarjalni prestop, ko je potrebno stih zamejiti in utemeljiti, da se umesti med druge besedne čarovnije, in dokončno premisli moment, ko se beseda odloči od stiha in postane proza.

Prestop v zgodbo. Zastranitev, ki ni nujna in je pri Lutmanu, glede na globoko utopljenost v poezijo, niti ne bi pričakovali, a pride kot alternativa, kot odprtje in oddih. Dva prozna otoka sredi pesniških preslikav zgostita pripoved v dogodkovno maso. Zgodba, opredeli Lutman, je niz ustrezno stopnjevanih dogodkov. Poezija je uvita vase in napreduje na mestu, ne da bi se premaknila. Nizanje dogodkov pa rabi pot, izkaži se, če te je kaj pisatelja! In še nekaj se odpre: igra z banalnim. Z nenatančnimi pomeni, približnimi rešitvami, šminkanjem in maskiranjem besed, ki v nepregledni prozni čredi lažje uidejo ali se prikrijejo ali pa čisto preprosto zmanjka volje in pozornosti, da bi se jim še posvečal. Za pesnika skoraj terapevtski protiudarec, saj ga nekoliko sprosti in odveže absolutne strogosti, čeprav ostaja jezik še naprej živčna struna pripovedne poti. Tu je treba prav izdvojiti in podčrtati spis Osredinjanje na prazen list, ta sijajni preokret zgodbene in pisateljeve poti iz ravnine v strmino, v skalo, v vzpenjanje do visokega cilja. Besedilo za učbenik.

Izstop v družbeno in spektakelsko. »Trdna sočasnost in predvsem točasnost, zdajšnjost, ki je zaobsežena v pojmu pesnjenje, je zanesljiv odmev in spominjanje, ko omogoči, da vsa množina spesnjenega zlagoma in zlogoma in v odmerkih počasi vstopa v beroče, v poslušalstvo. Gnetenje misli, oblikovanje besedišča v taktu pomenov. Kako predstaviti, povedati, skozi postopke navzemanja med pesnjenjem in branjem spraviti? Kako še pisati: postati in ostati neopisano? Jasen stik z dejstvi samega bivanja, pa kakršnakoli že so. Predmet je seštevek osebkov. Celostnost je le trenutna zadovoljitev glede naprezanj v smereh nadzorovanja stikov. Ni pogojev za solzavosti, sočustvovanje, slikovitost do osladnosti. Le kruta v svoji prvinskosti in silovita v svoji nežnosti se kaže hrepenenjska silnica, ki razpira drugačno slikovitost: plemenit prikaz duha.« Lutman dixit.

In še opozorilo. Sledljivost zapisanega ni zmeraj preprosta. To se od pesnika Lutmana, potem ko nekaj desetletij sledimo njegovim brodnjam in lomljenju jezične mase, da bi prišel do skritih jedrnih pešk in jih povezal, preuredil, nadredil, stopil, stalil, pretopil … tudi pričakuje. Poetično je teoretično in teorija je stalen beg pred prakso, kot je praksa nenehen strah pred teoretično zamrznitvijo, oboje pa se poraja/preraja skozi besedno gmoto, v kateri se pomeni premeščajo po etimologiji, besednih sorodnostih in stikih, po preskokih in prostih asociacijah.

Pravzaprav gre za veliko mimikrije. Ker je pesem ‘kot da’, avtor pa to ne more biti, če drugo ne, mu to preprečuje telo.

Zdravko Duša