Advertisements
OBŽARJENO
Ko se ljudje nehajo spominjati ljudi,
se del obojih razblini, razpusti se v vsemirje,
hladno, dolgo in neznano
in v razblinjeni materiji je statika,
ki mrgoli od bolečine,
dojemljiva za dvom, ki ga vpija
brez diskriminacije, vsa prepojena od izgube,
ki se preobrazi v zaroto.
Neželeno razjasnjenje te premaga,
če ne opaziš pravi čas,
da, ko zahaja sonce,
svetloba na zahodu še dolgo visi na nebu
in tako ostaja zahod obžarjen,
ker ima nekaj,
kar je od sveta,
tudi v zatonu.
Nekaj imam,
kar je od sveta
in mu dajem nazaj.
