V meni je napeta struna,
dotika se okamnelih jajčec,
ki nosijo razlite igle,
te se topijo v vroče organe.
Zavest plapola v počasnem vetru.

Jezik mi ječi od utišanega hotenja
in popek se ugreza proti hrbtenici.
Pljuča plahutajo v zablodi, da so krila.

Kri in jaz sva spet v isti melodiji,
zato vibrirava na isti gladini,
zato ona pripoveduje o meni
in jaz njo nosim.
Skupaj reževa nevihtno vodo.

Sem prepeličje jajce med belimi lupinami
in drobim se lahkotno, kot bi plesala pod nasiljem.
Resničnost tolče čas s krutim tempom.

Foto: Sara Nuša Golob Grabner