V krvave razpoke ljudi je zdrsnila lahkotno kot slana
voda.
Igrala se je s kosi stekla, ki so padli iz tvojih razbitih
roženic,
in se smejala sladko kot jagode junija.

Mislil si, da ti pripada nekaj njenih žgočih zvezd,
a so te ob dotiku prežgale do kosti
in ko si iskal senco pod njeno krošnjo,
si je sama potrgala vse liste
in nato v ogledalu zaljubljeno opazovala svoje gole veje.

Ko je pod opoldanskim soncem ležala na razgreti strehi,
te je spominjala na kuščarja
in skoraj si slišal,
kako se ji po žilah pretaka mrzla studenčnica,
a bil si žejen,
ona pa je bila takrat zanalašč puščava.

Iz zbirke Gnijoče rože