Zaradi čakanja na neizbežno
mi krvavijo misli,
iz njih se po celem telesu prosto razliva on.

Kaj je namen krutosti,
ki je njega
z mučiteljico moje preteklosti na hrbtu
kot omen apokalipse
ali preroda
vrgla na mojo pot?

Iz svetih zidov veje sveta bolečina.
Prežeje me golota kamna,
v katero so ujeta življenja.
Ona kamen preučuje,
jaz sem v njem.
Zato se je njej lažje smejati,
a nasmeh, rojen iz odsotnosti čutenja,
je najgrši simbol
kiča.

Utelešenje neresničnega,
oseba iz ogledal
in jaz, ujeta v kamen,
se srečamo
v pomladanski noči.
Zdaj ne spim več.