Piše: Tanja Jerebic

Nekega jutra me je med prebujanjem zajelo praznično vzdušje. Slab mesec nas loči do novoletnih praznikov. Belobradcu pod Triglavom vsako leto pošljem spisek svojih želja. Kaj naj mu sporočim letos? »Dragi dedek Mraz, prinesi mi knjigo francoske feministke, ki sem jo pravkar prebrala. Moram jo imeti!?«

Čez dan sem nekaj motovilila po stanovanju. Po nesreči sem se spotaknila ob edino letvico na tleh. Opazila sem, da se desni podplat osamosvaja, ne želi več biti del copata. Z levim sta solidarna, odhajata vzajemno. »Joj, dedek Mraz, prinesi raje nove copate, da mi bo toplo!«

Nedolgo zatem mi je med čiščenjem očal ostala ročka v roki, odlomila se je. »Zanimivo, tudi ona hoče samostojnost?« Dva dni zapored sem jo s selotejpom na silo lepila na matični predmet. Včeraj sem našla v omari pokornejšo rezervo in jo zamenjala. Plastični okvirji se ne obnesejo. V dobrih dveh letih zbereš toliko rezervnih delov, da pretehtajo težo in ceno originala …

Zadovoljna sem se odpravila spat, ker mi ni bilo treba več spreminjati sporočilc za dedka Mraza. To noč se mi je prikazal v sanjah. Rekel je: »Draga Tanja, letos te bom obdaril z ogromnim loncem za prekuhavanje vode, da boš (pre)živela! V eni sami sapi bo zmogel zavreti dovolj tekočine za najnujnejše dnevne potrebe.«

Nič kaj zanimivi obeti! Dolgotrajno prekuhavanje vode je nočna mora iz več razlogov. Prvi je nepraktičnost in zamudnost. Velik lonec je bolj slaba tolažba, ker je treba vodo precediti skozi cedilo in gazo, sicer ostane motna, na dnu se nakopičijo apnenčaste usedline. Če lahko manjši lonec nagneš in precediš vsebino, velikega ne moreš. Torej veliko časa sploh ne moreš prihraniti. Iz piskra gre filtrirana voda v džezvo ali neko kljunasto posodo, iz katere jo lahko preliješ v steklenice. Vsako od njih je treba predhodno oprati, da očistiš vodni kamen. Ko je voda ustekleničena, ostane kuharski kotiček poplavljen. Potrebno ga je pobrisati in oprati posodo; dva lonca, pokrovki, džezvo, cedilo, sprati gazi, da ne hrustlja pod nogami, ko treš prah ob ploščice in ju obesiti na sušilo, preden ju odvržeš stran, da ne curlja iz smeti, ko zamenjaš vrečko. Najhujša preizkušnja me doleti, kadar pogledam šest pravkar napolnjenih steklenic in postanem žejna. Pila bi, voda je vrela …

Manjšo količino namenim za umivanje, na primer zob in podobnih drobnarij. Kakšno bi bilo življenje, če bi si moral človek vsak dan s prekuhano vodo prati lase in celo telo, si ne znam predstavljati …