Piše: Aleš Jelenko
Založba: Zavod Volosov hram (2018), 205 strani
_____
Pisanje Roberta Titana Felixa ne pojenjuje, pač pa se z novim romanom, ki ga je avtor sicer podnaslovil kar ‘gotska povest’, seli v nove dimenzije. Po romanu Prvi prihod (Kulturni center Maribor, 2017) – ki v nekakšnih filozofskih fragmentih pripoveduje o glasbeni subkulturi; o metalcu, ki to ni več, ker je odkril post-rock, ki ga docela zaznamuje –, se v tokratnem proznem delu z naslovom Graščina srečamo z Ernestom, možakarjem, ki ga preseneti pismo o dedovanju graščine.
Naslovnica: Robert T. Felix – Graščina (Volosov hram, 2018)
Knjiga je povsem prežeta z nekim srhljivim vzdušjem, ki bralca spremlja od prve do zadnje strani. Že šofer avtobusa v prvem poglavju opozori Ernesta (in hkrati bralca), da se spušča v nepredvidljive vode: “No, previden bodi, samo to ti hočem povedati. Pravijo, da v to mesto ni mogoče vstopiti, preden samo ne vstopi vate. In da ko enkrat vstopi vate, te ne izpusti več tako zlahka iz sebe.” Glavni protagonist se namreč vseskozi giblje med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, nekje v ozadju pa ga spremlja še duh dedovega brata, ki mu je graščino po smrti prepustil. Ernest, vržen v novo okolje, skuša dojeti, kaj se od njega v ‘novem življenju’ sploh pričakuje. Ob prihodu v graščino mu namreč izročijo tudi ključe od kleti, ki skriva koščke skrivnostne preteklosti.
Vse to skupaj pa popestri še Clementine, ki ga pričaka v graščini, ko tja prispe. Takoj zaznamo, da se ob srečanju med njima ‘nekaj zgodi’, a lepe stvari le redko trajajo dolgo, tudi prva noč nekako izzveni. In tako Ernest ostane pravzaprav sam: “Clementine se kar ni nehala delati, kot da med njima nikoli ne bi bilo ničesar in je bila pri tem vse bolj prepričljiva, tako da ni veliko manjkalo, da bi tudi sam pričel verjeti, da se njuna noč sploh ni zgodila.”
Omeniti velja, da poglavja ločujejo imenitne gotske grafike Katje Titan, ki zgodbo posredujejo še na vizualni ravni, kar romanu doda neko strašljivo žlahtnost.
Grafike v knjigi: Katja Titan
Graščina je knjiga, ki kar kliče po bralcih, da jih popelje na Ernestovo potovanje po sledeh temačne preteklosti. S svojo neoprijemljivostjo, čudovito vizualno podobo in berljivostjo bralca ne pusti ravnodušnega. Zdi se, da gre za nekakšen miks gotskega vzdušja, srhljivosti in hkrati napetosti, ki jo lahko najdemo v sodobnih kriminalnih romanih.